Naj nam gresta Janez Janša in Jelko Kacin na živce ali ne, ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa bi se morali držati v vsakem primeru. To ni referendum o podpori SDS in njenem predsedniku, to tudi ni osamosvojitveno leto 1990. Ukrepe je smiselno spoštovati, kljub temu da jih najvišji nosilci oblasti na javnih dogodkih ne spoštujejo. Najbrž je kdo mnenja, da se predsednik Borut Pahor, notranji minister Aleš Hojs, obrambni minister Matej Tonin in druščina norčujejo iz sodržavljanov, ko se prešerne volje sprehajajo ob Kolpi in brez medsebojne razdalje ne nosijo zaščitnih mask. Kljub temu je pametno, da sami zaščitno masko nosimo in spoštujemo medosebno razdaljo. Gotovo je marsikomu dvignilo pritisk, ko je videl izbrance v polni dvorani gala prireditve Olimpijskega komiteja, kako se sproščeno družijo brez zaščitnih mask in pri tem ne pomislijo na vzgled, ki ga dajejo drugim (še isti dan pa ljudem pridigajo o pomenu nošenja mask, tudi pri otrocih v šolah, na primer). Če se bomo iz protesta tudi sami tako obnašali, bomo škodili sebi in svojim bližnjim.
Žal imamo oblast, ki ljudi iritira in razburja, namesto da bi jih poskušala pomiriti. A s spremembo oblasti naj se ukvarjajo (opozicijski) politiki, volivci bomo imeli priložnost na naslednjih volitvah, ko bodo na vrsti.
Ne pustimo se zvleči na nivo političnega boja naših proti vašim. Pokažimo, da znamo bolje, če že politična garnitura tega ni sposobna. Vse poletje so opozarjali pred drugim jesenskim valom epidemije, le da smo ga pričakali povsem nepripravljeni. Dodatne postelje in medicinsko osebje iščejo zdaj, ko je že kriza. Res pa je, da jim je medtem uspelo zamenjati ključne kadre v policiji, NPU, uradu za preprečevanje pranja denarja, statističnem uradu, Darsu, 2TDK in tako dalje. Tudi to je nekaj.
Naj se Jelko Kacin še tako pokroviteljsko izraža in se cinično posmehuje, naj bo novi šef NIJZ Milan Krek še tako zmedeno nedosleden in naj bo Aleš Hojs še tako primitivno žaljiv do protestnikov, ukrepe se splača spoštovati zaradi nas, ne pa jih kršiti iz kljubovanja njim.
Morda se včasih celo zazdi, da je kdo od politikov tako neznansko pokvarjen, da bi epidemijo, z vsemi človeškimi tragedijami vred, rad izkoristil za svojo korist ali korist svoje stranke. A to še ne pomeni, da je modro iz kljubovanja opustiti varnostne ukrepe. O njih namreč govorijo tudi (ali pa predvsem) zdravniki, ki zdravijo obolele, in znanstveniki, ki preučujejo virus in iščejo zdravilo. Zaupajmo vsaj njim. Prisluhnimo zgodbam tistih, ki so bolezen preboleli; nekateri med njimi s težko muko in s hudimi posledicami. Ob tem pa si zapomnimo, kako so se do sodržavljanov vedli tisti, ki jim je bilo zaupano vodenje države. Za referendum o njihovi kompetentnosti bo še dovolj časa. A najprej je treba premagati epidemijo.