Poti naše vsakdanje

Zabavna, čeprav tudi tragična je prigoda skupine upokojenk, ki so želele na avtobus proti morju, na koncu pa pristale na tistem proti Mariborskemu otoku. Da je bila zato pot do osvežitve zaradi prepolnega avtobusa, ki je v Maribor pripeljal iz Murske Sobote, precej krajša, je bila zanje, ki so si res želele na morje, slaba tolažba. Ta primer morda le odstira tegobe slovenskega javnega potniškega prometa, ki se še zmeraj vrti okoli večne dileme: ali je javni potniški promet tako slabo razvit, ker je potnikov premalo, ali je potnikov premalo, ker je javni potniški promet tako slabo razvit?

Ker nerad govorim (ali pišem) na pamet, lahko po letošnji izkušnji poti od Maribora (no, pravzaprav Špilj) do dunajskega letališča z gotovostjo potrdim, da ni slovenski javni potniški promet dober niti za primer slabe prakse. Pospremljen z vsemi izkušnjami zamud slovenskih vlakov, ki znajo že od Maribora do Celja brez težav nabrati dvomestno številko minut zamude, je uporabnik upravičeno skeptičen ob nakupu vozovnice z dvema prestopoma, pri čemer je časa za prestop v Gradcu šest minut, na Dunaju pa devet. A izkušnja iz Avstrije potrdi, da za vožnjo s točnimi vlaki ni treba na Japonsko.

Čeprav snovalci novih avtobusnih linij - ki so, to je treba povedati, posledica podeljevanja novih koncesij prevoznikom - zatrjujejo, da so te nastale na temelju standarda dostopnosti, ki je bil osnovan na podlagi podatkov SURS, se potrjuje znano dejstvo, da je statistika "žival posebne vrste". Ki živi neko svoje življenje in je za vsakdanjo rabo malo primerna. Standard dostopnosti se sliši fino, a v resnici gre za prikrivanje dejstva, kako smotrno je treba upravljati javne finance.

Kakorkoli, uvedba novih linij, ki sovpada še s počitniškim voznim redom, je vznejevoljila uporabnike, ki se svojim navadam, tudi razvadam(?), predvsem tistim, ki so za nekatere prišle z brezplačnostjo, svojemu "standardu dostopnosti", kot so ga bili vajeni v preteklosti, ne bodo odrekli zlahka. Kar je verjetno tudi prav. Kajti dobre tri ure poti med največjima mestoma v državi, po cesti oddaljenima vsega 127 kilometrov, je leta 2024 (pa že davno prej) pač nespodobno preveč. Tako dolgo danes traja namreč pot z nekaterimi avtobusnimi linijami s prestopi v Velenju ali Slovenj Gradcu. Sicer je med mestoma pet dnevnih - bolj ali manj direktnih - povezav in zgovorno je to, da je ura in 38 minut, kolikor traja vožnja z avtobusom od Maribora do Ljubljane, pravzaprav ugodnejša alternativa od po urniku časovno najbolj ugodne železniške povezave, ki v teoriji znaša uro in 50 minut (v praksi pa seveda več). Medtem ko že leta poslušamo o ideji enourne povezave med mestoma, ki po vsem tem času še zmeraj ostaja - le ideja.

Da je domala vsem, še tako raznolikim željam uporabnikov, ki bi želeli avtobus ob domala vsakem času, nemogoče zadostiti, je jasno, tudi razumljivo, a je na mestu pomislek, ali ni vsega pet povezav na dan (sploh zato, ker je že Murska Sobota z Ljubljano povezana vsak dan osemkrat), morda (pre)malo. Predvsem zato, ker navkljub ideji odgovornih o, kot pravijo, integraciji prevozov med avtobusi in železnico ter informatizacijo oziroma digitalizacijo v celotnem javnem potniškem prometu, ne eno ne drugo ni izvedljivo v praksi. Ker železnica s takšno hitrostjo vlakov digitalizacije še lep čas ne bo ujela, zato je vožnja z vlakom med Mariborom in Ljubljano še zmeraj oaza miru in tišine brez signala mobilnega telefona in interneta. Kar pa je za delovno aktivno populacijo povsem nesprejemljivo.

Odgovorni pravijo, da bodo predlogom uporabnikov prisluhnili, ne bi pa škodilo, če bi se v imenu boljše povezanosti oglasila tudi mariborska občina.