Prvi september je neke vrste novo leto. Simboličen, namišljeno prelomen datum, po katerem da bo vse drugače. To deluje tako kot novoletne zaobljube. S to razliko, da si po 1. januarju delamo utvare, da bomo osebne zadeve spremenili na bolje sami, po 1. septembru pa si s primerno dozo skepse obetamo, da bodo na družbenem nivoju za to poskrbeli politiki.
Letos se na alternativnega novega leta dan začenja odštevanje do volitev. Toda o tem v nadaljevanju. Začnimo pa s področjem, ki je to koledarsko prelomnico originalno definiralo — torej z začetkom šolskega leta.
Zanimiva novica je, da je predsednica Združenja ravnateljev tako navdušena nad ministrom za vzgojo in izobraževanje, da mu želi še en mandat. Zanimivo je tudi — in ne nekoristno —, da gre minister sindikalistično na roke šolnikom. Toda od kurikularne prenove, napovedane na briefingu (pod všečnim sloganom Spremembam odpiramo vrata), in najave, da bo odslej “manj ukvarjanja z ocenami, več pa poudarka na raziskovanju, razmišljanju”, si ne moremo veliko obetati. Slovensko šolstvo bi za temeljito prenovo kurikulov, didaktike in ocenjevanja potrebovalo radikalno drugačen koncept. Ki pa ga zlepa ne bo. Tak minister se še ni rodil. Tudi staršev ni, ki bi to podprli. Trenutno stanje v šolstvu jim ustreza, ker jim omogoča nezadovoljstvo in šimfanje na pamet. Kot tudi na drugih področjih.
Kar zadeva politiko, pa se bo že to soboto začelo s tabloidno poslastico. V pričakovanju poroke Roberta Goloba in Tine Gaber pišejo tako analitiki kot družabni kronisti disertacije na teme iz političnega komuniciranja, mogočih učinkov na izid volitev, skritih grehov in javnih vrlin - pa tudi ženskega opolnomočenja, astrologije in matchmakinga. Ločitev osebnega in javnega je nova ločitev cerkve in države.
Stopnjevana degradacija političnega diskurza
Sodeč po tem dogodku bi lahko sklepali, da je pred nami vesela jesen. Pa ne bo vesela. Veselje na račun obeh Golobčkov bo državljane minilo še hitreje, kot jih je minilo zadovoljstvo ob premočni zmagi Gibanja Svoboda in leve kompanije na prejšnjih volitvah. Na prihodnjih se to ne bo ponovilo. Sicer še od mnogih favorizirana in medijsko bolj podprta levica je v teh treh letih državljane preveč razočarala in jih v najboljšem primeru zazibala v brezbrižnost. Zlovešča in (samo)demonizirana desnica pa po drugi strani preveč grozi in/ali obljublja, da se ji to ne bi nekako obrestovalo. Na rezultat volitev 2026 bo zagotovo vplival nihaj razpoloženja volivcev na desno. Morda ne dovolj, da bi slavila desnica. A tudi v nasprotnem primeru levica ne bo slavila prepričljivo.
Prva neznanka so torej izidi volitev — in kdo bo pobral glasove tistih, ki se ne bodo uvrstili v parlament —, druga pa sestavljanje vlade. To bo še bolj napeto. Kdo bo s kom sodeloval? Ironično je, da se je levica od desnice naučila držati skupaj, medtem ko se je desnica od levice navzela nekoherentnosti. Seveda pa je pri slednjih mogoče, da je javno deklarirana animoznost med strankami samo slepilni manever. V vsakem primeru pa lahko v naslednjih mesecih pričakujemo stopnjevano degradacijo političnega diskurza. Na obeh polih. Pri čemer pa seveda še predobro vemo, kdo je v zmerjanju, potvarjanju in manipuliranju neprekosljiv.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
