(KOMENTAR) Praznik slovenske ilustracije

Dva od treh pod streho, bi lahko dejali, potem ko se je v Bologni danes zaključil štiridnevni sejem otroške in mladinske literature in s tem častno gostovanje naše države. Lani smo gostovali v Frankfurtu, pred nami je evropska prestolnica kulture 2025 Nova Gorica. Kako je bilo v Bologni? Ne da bi nam očitali evforijo - prepleteno s ponosom in zadovoljstvom jo je na slovenski razstavi te dni sicer bilo veliko - in pretiran patriotizem lahko z mirno roko zapišemo, da so naši organizatorji v Bologni presegli pričakovanja, slovenska ilustracija pa se je predstavila v izjemno dobri luči. Morda nam je celo uspelo pogoltniti cmok, ki se nam je od zgrešene vizualne prezentacije satovja besed zataknil v Frankfurtu. 

S Frankfurtom si sejem v Bologni sicer deli bolj malo, je pa tudi to gostovanje prevzela Javna agencija za knjigo z direktorico Katjo Stergar na čelu. Pretresov v pripravah na gostovanje ni bilo, ministrstvo za kulturo je lani in letos na račun JAK nakazalo skupno 630.000 evrov, so pa to seveda občutno manjše številke kot za Franfkurt. Zgovorno je tudi dejstvo, da v Bologni ni bilo ministrice za kulturo, ki je bila v Frankfurtu ves čas sejemskega dogajanja, namesto nje je na slavnostni otvoritvi govoril sekretar Marko Rusjan. V tem oziru ni bilo niti predsednice države, sploh pa je Frankfurt postregel z zvezdniško zasedbo Aleksandra Čeferina in Slavoja Žižka, ki ji v Bologni niso poskusili (niti želeli?) slediti. So pa na JAK ves čas zgledno sodelovali s Centrom ilustracije, ki je opravil levji delež priprav na osrednjo slovensko ilustratorsko razstavo.

Bolj kot pisce sejem v Bologni v ospredje postavlja ilustratorje. Če so bili še pred odhodom v Italijo zato nekateri pisatelji nekoliko užaljeni in vihali nos, češ da niso deležni dovolj pozornosti, je to zato, ker niso prisluhnili zamisli arhitektskega tandema Sara & Sara, ki sta s cikličnim branjem v središče ilustratorke razstave kljub temu postavili knjige. Vizualna podoba je stala od začetka do konca - z bistrim logotipom črk ŠČŽ Polonce Sturman, na katerih so si tuji obiskovalci lomili jezike, do najodmevnejšega med vsemi - poslikanega stropnega baldahina. Ilustratorki Eva Mlinar in Hana Stupica sta na 23 metrov dolg baldahin vključili izbrane motive vseh 12 izpostavljenih slovenskih avtorjev. Če je, kot je oktobra lani zapisala Petra Vidali v Večeru, v Frankfurtu stala "morbidna stena slavnih", na kateri so bili v v črno-belih fotografijah portreti izpostavljenih avtorjev, je slovenska osrednja ilustracija bila dobrodošlo zatoščišče pred glasnim in vizualno nasičenim sejemskim vrvežem. So pa - mimogrede - včeraj Italijani na celodnevni slovenski konferenci v knjižnici Salaborsa po zaslugi Mariborske knjižnice slišali tudi o naši večernici.

Bologni sejem je seveda v prvi vrsti posel. Slovenskim založnikom je doslej v italijanski jezik uspelo prodati precej manj pravic, kot so jih prodali v Frankfurtu. A prodaja pravic na tuje trge je težek posel, ki se ne zgodi čez noč. Na konkretne odmeve sejma bomo torej morali še počakati. Sejem je torej posel, a slovenske ilustracije v Bologni so govorile same zase.