Naj se sliši še tako nenavadno, čudno in nehumano ali, bolje rečeno, neursusno (medved, lat. Ursus), visoke številke odstrela medveda so posledica in nadaljevanje varovanja medveda. Ker nekako tako kot pri cepljenju, kjer žrtev seveda ni, a vendarle, gre za družbeni konsenz - dogovor. Gre za populacijo, ki jo v Sloveniji želimo in moramo imeti, a če bo ta populacija zaradi prevelike gostote ogrožala ljudi, bo na drugi strani populacija ljudi odreagirala precej nehumano. Veliko bolj burno in udarno, kot je sedanji načrtovani odstrel. Toleranca do medvedov je med ljudmi, ki si delijo prostor z njimi, dokazano visoka, domačini podpirajo varstvo vrste, a ravnovesje je občutljivo in se kaj hitro lahko prevesi v neravnovesje, v škodo medveda, kakopak.
In ker so velike zveri zelo popularna tema za nizanje cenenih političnih točk in Slovencem tako ljubo deljenje na dva tabora, naj pojasnimo v začetku in naravnost. Potreba po odstrelu medvedov, ki je skrajni ukrep upravljanja populacije, je pravzaprav posledica izjemno dobrega upravljanja z medvedi. Ker - stroka, ki danes predlaga odvzem, je ista, ki že leta ščiti vrsto, izvaja številne ukrepe za boljše sobivanje, izobražuje kmete in ostale, prvi smo prešteli medvede in takrat znižali odstrel, saj so bile nekoč številke odstrela postavljene na precej površnem štetju na krmiščih in je bilo medvedov bistveno manj, kot so trdili denimo lovci. Desetletja kasneje je sila neprijetna nevšečnost, da gre današnji uspeh populacije pripisati prav dobremu upravljanju s temi zvermi v preteklosti. Še bolj pa - da je žal odstrel edini način, da to številčnost tudi ohranimo.
Stroka, ki danes predlaga odvzem, je ista, ki že leta ščiti vrsto, izvaja številne ukrepe za boljše sobivanje, izobražuje kmete in ostale
Zelo zgovoren je denimo primer italijanskega Trentina. Da je medvedka, ki je do smrti pokončala tekača, nevarna, so s terena prihajale informacije že dolgo. A je ukrepanje preprečila aktivistična organizacija. Zgodilo se je najhujše tako za tekača kot za medvede. Zgodil se je bes lokalnega prebivalstva, ljudi, ki so dnevno srečevali medvede v svojem življenjskem okolju. Zahtevali so odstranitev medvedov iz okolja, varnost zase in za svoje živali. Prekipelo jim je. Ozadje zgodbe je resda nekoliko drugačno kot pri nas, a je ravnovesje prav tako krhko. Le en resnejši konflikt je dovolj za nevarnost, dovolj, da se stvari spremenijo. Sobivanje z medvedom je izjemno občutljiva materija, nekako tako, kot če bi na prstu lovili ravnotežje velikanskega pladnja s frnikolami. Izjemna vztrajnost in koncentracija sta potrebni, da zadeva ostane v ravnovesju, veliko dela z domačini, ozaveščanje, dopovedovanje. In vse to Slovenija počne dobro, teče na dolge proge in naš sistem upravljanja z velikimi zvermi temelji na znanosti. Sedaj lahko zgrmi v prepad.
Vpletanje politike v ta ekosistem je še bolj nevarno, naj gre za vnete zaščitnike živali na levi ali vnete zaščitnike kmeta na desni. Medved bo na slabšem v obeh primerih. Zagotovo. Ker medvedi pač nimajo stranke.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
