Kolesarji opažamo, da se kolesarska infrastruktura spreminja, izboljšuje in gosti, predvsem v večjih slovenskih mestih. Seveda ni vse idealno, daleč od tega, a gre naprej. Mreža kolesarskih stez poganja tudi drugje, pri čemer je marsikaj odvisno od turizma. Kolesarjenje je trend, a ni pognal iznenada. Nekaj paradoksa je v dvojnem dejstvu: k njegovemu širjenju je na kratek rok pripomogla pandemija koronavirusa, na dolg rok pa avtomobili, ki so do skrajnosti napolnili mesta, parkirne prostore in še marsikaj drugega. Kolo postaja za številne uporabna in resna alternativa avtomobilski in še kakšni drugačni mobilnosti. Na roko nam gredo tudi vremenske spremembe, pravih zim z obilico snega in poštenim mrazom je vse manj, žal. In če se zdi, da se že lahko primerjamo s pravimi kolesarskimi nacijami, ki so doma predvsem na severozahodu Evrope, je nujno nekaj zdravega in samokritičnega premisleka.
Tisto, kar pomeni velik in zelo opazen primanjkljaj, je kultura kolesarjenja, pravzaprav spoštovanje osnovnih prometnih in ob tem varnostnih pravil. Vožnja v napačno smer na kolesarskih stezah, izsiljevanje prednosti, aroganca in celo agresivnost so sestavni del slovenskega urbanega (in tudi drugega) kolesarjenja. In seveda varnost: vprašanje je, zakaj je tako malo koles na slovenskih cestah in stezah opremljenih z vsem tistim, kar pomeni osnovo varnosti oziroma vidnosti - s prednjo in zadnjo lučjo ter zvoncem, če ostanem samo pri tem. Tik pred začetkom pandemije sem imel v večernem avstrijskem Gradcu priložnost opazovati kolesarje. Z vesolja se je videlo, da jih je zelo malo, ki nimajo na kolesu prednje in zadnje luči. Povsem drugače kot v Mariboru ali Ljubljani, kar v vsej Sloveniji.
Kljub evforiji je treba videti in priznati, da še nismo tam, kjer bi v tem pogledu radi bili. Pametno je tudi vedeti, da je kolesar zelo šibek in ranljiv člen prometa. Avtomobilska pločevina je veliko trša in predvsem nadomestljiva. In še nekaj: zelo pogosto smo Janusi*.
* Janus je bil rimski bog z dvema glavama in obrazoma.
