Prva varuhinja bolnikovih pravic po 25 letih: "Ne morem gledati človeka, ki trpi"

Bila je vidno ganjena, skoraj 87-letna gospa Magda Žezlina, ko so ji v Domu pod gorco v sodelovanju z mariborsko občino pripravili srečanje z aktualno varuhinjo bolnikovih pravic Jasno Cajnko. Mineva namreč 25 let, odkar je kot prva v državi Magda Žezlina postala varuhinja bolnikovih pravic, to vlogo je nato opravljala osem let. Pod okriljem mariborske občine se je vzpostavila prva tovrstna pisarna v državi. Žezlina je bila tista, ki si je prizadevala za to, da se ta instrument za paciente vzpostavi, nato pa pripomogla tudi k sprejetju zakona o pacientovih pravicah. Na podlagi tega je nastal še institut zastopnikov pacientovih pravic, vendar se je tudi pisarna varuha oziroma varuhinje bolnikovih pravic še ohranila. 

Osebni stik in pogovor

"Kje je moja Manja?" je najprej vprašala Žezlina, ko je pogledovala med vsemi, ki so jo prišli pozdravit. Tudi Manjo Habjanič Cmager, strokovno sodelavko varuhinje, so ob tem prevzela čustva. Skupaj sta namreč vzpostavili pisarno na Mestni občini Maribor, ko si še nista niti prav zares predstavljali, kaj bo to sploh pomenilo, kot sta obe povedali. Manja Habjanič Cmager je nato pomagala še vsem naslednikom Žezline - Francetu Prosniku, Lidiji Breznik in zdaj Jasni Cajnko. "Začetki niso bili enostavni, a ker smo bili povezan tim, smo lahko nadaljevali. Ni se vedelo, s kakšnimi težavami se bodo ljudje sploh obračali na nas. Vsak primer posebej smo potem reševali, usmerjali, pomagali in razvijali to funkcijo," se spominja Manja Habjanič Cmager. Opaža, da so danes ljudje bolj osveščeni in imajo tudi visoka pričakovanja. "Osebni stik z nekom, ki te posluša, te usmeri in ti da prostor, da si slišan, to pa še vedno potrebujejo," doda. 

Sama ideja varuha pacientovih pravic je nastala na posvetu Medicina in pravo, je še spomnila Jasna Cajnko. "Vedno sem želela pomagati ostalim in to počnem še danes - tudi tukaj v domu povem ljudem, na koga se lahko obrnejo. Ne morem gledati človeka, ki trpi. To je v meni. Že sam pogovor lahko reši marsikaj. Potrebuješ samo voljo, potem se vse da," pa je pripovedovala Žezlina o tem, zakaj se je sploh lotila te naloge. "O tem prej nihče ni razmišljal. Če bi, bi lahko imeli to službo že dlje, saj je bil posluh za to," je še dejala, z obžalovanjem, da ni utegnila storiti še več.

Izbira zdravnika in čakalne vrste

"Zdravstvo je v katastrofalnem stanju. Boli me, da morajo ljudje hoditi od Poncija do Pilata, da kaj dosežejo. To ni normalno. Tudi ne vem, zakaj so čakalne dobe takšne, saj to ni potrebno," je razložila. Zgodb, ki so se ji posebej usedle v srce, je bilo veliko. "Nisem delala zato, da bi kaj zaslužila, ampak me je tukaj noter gnalo," je pokazala na sredino prsnega koša. "Ljudje so potrebni pomoči. Ne jih pustiti, da mahedrajo naokrog in si iščejo pravico," je še položila na srce svojim naslednikom.  

Jasna Cajnko ugotavlja, da se glede na poročila varuhov skozi leta težave ljudi ne spreminjajo bistveno. "Ko zbolimo, smo ranljivi in pričakujemo na drugi strani empatijo in občutek, da smo sprejeti. Komunikacije manjka. Je pa videti pri izvajalcih zdravljenj en uvid, da je to potrebno - ne le opraviti storitev, ampak tudi, kako je opravljena. Sistem zdravstva žal ni zastavljen uspešno, zato imamo dvoje žrtev - paciente in zaposlene v zdravstvu. Potrebne bodo sistemske spremembe," je ocenila aktualna varuhinja. V zadnjem letu, kolikor je sama v tej vlogi, opaža, da ljudi najbolj pestijo težave z izborom osebnega zdravnika in dolge čakalne vrste.