Gospod Rudi Klep nadaljuje z netočnostmi, ki terjajo najin (zadnji) odgovor. Objekta, ki je bil zgrajen v letih 1988 in 1989, nisva "ljubkovalno" imenovala hišica z nadstreškom za shranjevanje orodja in hrane, ampak sva to prepisala iz 3. člena Sporazuma med Vojno pošto 8164 in Tovarno umetnih brusov Swaty z dne 17. 10. 1988.
Iz prve točke tega sporazuma je razvidno, da je sklenjen za "trajnejše medsebojno sodelovanje na področju športnega ribolova". Tako je povsem razumljivo, da Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije ni moglo prepričati Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije, da gre za obrambni objekt, ki bi imel uporabno dovoljenje po določilu 198. člena Zakona o graditvi objektov. To je dne 22. 3. 2016 izdalo pravnomočno odločbo številka 35106-43/2015/12 1093-11, s katero je zavrnilo zahtevek Ministrstva za obrambo RS za izdajo potrdila o uporabnem dovoljenju.
Prav bi bilo, če bi si gospod Klep prebral tudi tretji odstavek 15. člena Zakona o vodah, ki pravi: "Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov se za naravno javno dobro ne šteje vodno zemljišče v lasti osebe zasebnega prava, če voda na njem ni povezana z drugimi vodami." Sicer pa bi se lahko gospod Klep zlahka prepričal tudi v zemljiški knjigi, da sva pretežna solastnika ribnika.
Da so bili med Ribiško družino Maribor in nama v teku pogovori o poskusu legalizacije objekta, lahko potrdita tako predstavnik Ribiške družine Maribor kot pooblaščenec te družine.
Še enkrat ponavljava, da se bova z novim uporabnikom ribnika – Ribiško družino Maribor – prav gotovo dogovorila, da se bodo lahko ribiči v miru ukvarjali s priljubljenim razvedrilom.
Peter Grmovšek, Leo Grmovšek, Maribor
Pojasnilo uredništva
S to repliko končujemo polemiko o ribniku Radvanje v Pismih bralcev in prepuščamo prostor drugim temam in avtorjem.
