E, Pifke! Samo on. To so ti Pralentovci. Samo oni zinejo kaj takega. "Deževalo je na Lentu!" Deževalo je na Lentu! je zaokrožil dokaz. Kapljice na avtošajbi? Dokaz je! Ampak potem je pa siknil Marjan Rajbenšu - Pifke. "Vlado je čupo streso, ko je iz Mure stopil! In, evo, mamo dež!" Trojno narobe, tako narobe, da je trojno prav. Vlado Kreslin nima čupe že tam nekje od barvnih fotk dalje, na Lentu pa že dolgo več ne dežuje. Samo Vladek pa je tako ubrisan. Trojno ubrisan.
Prvič, da vsako leto nekaj drugačnega naštima na Lentu, da smo letos - ne, ni vsakič isto - dobili Tisto črno kitaro v neke vrste bossa nova verziji. Ja. Dela. Ne da dela, na servis bi morala kmalu kitara, kupljena, saj vemo, v Mariboru. Drugič, ker se za video material, to so pratiktokerji, zabriše v Muro in zakriči: "Se vidimo na Lenti?" In, tretjič, ker vedno skrbno v lepo belo srajco odet gospod na koncu da gor naš ultimativno šekasti "press" dres. Ikone so ikone z razlogom. In če je Vladek majico oblekel, jo je Vazz na Jurčkovem -Večerovem odru slekel.
Živa dvorišča ali renesansa z izobešenimi gatami
Kako že gre tista? Suhe gate na dnu morja? No, mi smo videli mokre gate brez morja, ampak je pa bilo morje švica in teles. Na mogoče najmanjšem odru letos? Na Živih dvoriščih za veliki finiš letošnje izvedbe, tokrat na Slovenski ulici 13. A tuuuu je to? Ja, tu tu. Vsak dan greš mimo, ne da bi vedel, kakšen haustor in hof imajo. Prekrasen. Sploh za šegavo poimenovan trojček Cigu migu, mačke strigu.
Izjava dneva
Pifke po ogledu videa, ki ga je objavil Vlado Kreslin: "Dež, končno! Vlado je čupo streso, ko je prišo iz Mure!"
Predano in pretkano igranje skozi čas in prostor, nekako si si zamislil, pa dobro, saj to so skoraj kot neke renesančne Firence, ko so predli Saša Huzjak, Asja Grauf in Jaka Fiedler. No, če odšteješ one obešene gate. Ne, tega pa v Firencah nimajo. Pa hvala, da ste čuvali milijavžnt koles na ulici in vse tako toplo, vroče in odžejano sprejeli. Živa dvorišča pridejo in grejo, tebi pa se vedno poželi, da bi trajala in trajala. Ampak ravno v tem je draž, ne, cigumigumačkestrigu? Lent je, kot bodo podpisali Pralentovci, poseben ravno zato, da si je zmišljeval ideje, da bi šel kam, kamor prej ne bi niti pomislil.
Zappa je živ in zdrav!
Frank Zappa je živ, zdrav in je bil včeraj na Odru OTP banke. Ne s telesom, zagotovo pa z duhom. Če po čem, si bomo Oder OTP banke letos zapomnili po tem, da je res silovit, drzen, pa ja, bomo napisali predrzen. Frank Zappa in takšni šusi? "To je bila naša največja balada, no, ne naša, ampak od Zappe," se je v svojem stilu pošalil Peter Ugrin, ki je dirigiral morda najbolj cenjeni neinstitucionalni big band zasedbi GveriLLaz. Kaj ve kdo, kakšen kvantni fizik, kaj več od vesolja? Neke črne luknje in spirale? No, do tja je šlo tole. Že zato, ker tisto, kar je Ugrin navrgel, ni bila balada, mah kje, še dobri stari Frenki bi se režal.
Četrtkove ikone!
• To pa bo! Štirje majstri, štirideset prstov. To pa bo. Brenkasto. 40 Fingers na Glavnem odru od 21.30. Sedeži, eee, že polni?
• Samo opomnik, ker je razprodano: D’Rafters, domača flosarska irsko-keltska mišunga bo žingala od 20.30 dalje v Sodnem stolpu. Enako velja za Tadeja Toša: Analogno na StandUpLentu v Vetrinjskem dvoru. Štart 21.00.
• Baje, da so Ibrahim Electric boljši od - viagre?! Haha. JazzLent, Minoriti, 22.00!
• Belly Hole Freak je enočlanska zasedba. Ne zezamo. Res je. After Vetrinjc - Barcoda od 23.00 dalje!
V zgodovino Lenta bo šel Ugrin kot tisti kurator Jazz Podija, ki je stisnil na gas in prižgal dolge luči. Brez pomisleka. Zato gledamo, kdo prihaja - in prihajate. In ostajate. Ne vsi, ampak eni pa. "Še nam bo ta komad izziv igrati," je napovedal naslednji štikl Sleep Dirt, ajde, pogojno balada. In se potem kasneje skoraj nekaj kakor skregaš s Sašom, enim od številnih res krasnih glasbenih učiteljev, če je lahko material pretežek. "Pa naj folk enkrat čuje, tudi če gre samo mimo na peciklu!" je kar prekleto dobra teza.
Majica dol, kitara "naokol"
"Ko oviješ pozitivne misli v dobre ritme, pridejo lažje skozi ušesa v srce. In to počnejo (tudi) hiphoperji!" je Šegec napovedal VAZZ live. Mlade sile so to. Kar drugačne. Ljubljana podtalno? Gre skozi, seveda gre. Vazz je z ekipo, sploh Filipom Vadnujem na kitari, ki je pregrizel še tisto, kar se pregristi ne da, stopnjeval in stopnjeval špil. Dodajal, dobacival, še "Slovenec sem, Slovenec sem", slišiš kot poklon generaciji hip-hop mojstrov pred Markom Jacobom Cavazzo. Štiri albume kasneje je sam svoj, po svoje kar poseben tip, na odru precej bolj energičen, skoraj neprepoznaven v primerjavi s kratkim pogovorom v živo, ampak sam svoj, pa četudi, ja, zavoljo znanega priimka. Nič od tega ni štelo, ne ata ne deda, ko si je, v švungu, kot mi je kasneje kazala žurnalistična duša Andreja, slekel majico. Ko gre folk na ramena na Jurčkovem - Večerovem odru, potem veš. Mladost je še mladost.
Ana Mezgec in Nakána sta imeni, ki si ju "morate" zapomniti
Prešteli smo se hitro v Sodnem stolpu. Peterica na odru, dober ducat vas, šef je pokukal na hitro, Borko, gospod in gospa iz Poštne, Duo Platin, Grega … Čakaj, čakaj. Duo Platin? Iz Eme? Ja, ta Duo Platin. Redko sta tukaj, ampak taki znalci pač izbrskajo take špile. "Eden mojih prvih izborov za letošnji Sodni stolp," je šepnil Grega, pa saj tokrat ni bilo treba šepetat. Ne za Nakáno. Novi slovenski šanson bi bila ena taka široka oznaka, pa res ni samo to, čeprav je prvi komad Vse na svojem mestu govoril o - maničnem pospravljanju stanovanja. Med ugibanjem o zlomljenih srcih na odru, ni bilo sicer nobenega drugega ugibanja. O, ne. Ana Mezgec, violina v roki, živa(hna) obleka in predvsem zelo tekoč in razpoložen jezik, je tako oprijemljiva, dostopna, prikupna, živahna. Zmaga. Ali imaš občutek za špil ali ga pa nimaš. Še profi muzičarji so kimali, da ga ona in fantje imajo. Pa kako ne bi.
Nakána je en tak biser, to so tisti koncerti, ko bi bil rekel, pa kako, da nisem vedel zanje. V tem je poanta. Ja, zaslužili bi si napis razprodano, ki si ga po Sodnem stolpu sicer redno podajajo gor in dol. Ravno zato, ker je Nakána točno tisti band, ki si ga predstavljaš, ko pomisliš na stari Sodni stolp in na etno folk rock ekipe iz devetdesetih. Ni čudno, torej, da pridejo taki, ki vejo, kako in kaj. "Ne morete nas vzet domov, no lahko nas povabite na špil," se je zasmejala Ana v tistem klenem, ravno prav hripavem primorskem dialektu, ki ti ne more ne biti všeč: "Ampak lahko pa vzamete domov naš album ali pa nalepkice pri vratih." In producent zadaj pri vratih pogleda: "Au, mi pa gor dali literco."
Špricerji na Vladeku do prve vrste in na oder
Pa smo pri Vladeku. Pri petdesetih nastopih na Festivalu Lent smo lani nehali šteti, pa že lani smo ziher narobe prešteli. Vlado Kreslin je stalnica, duša Lenta, enainsedemdesetletnik, ki se za promo video koncerta vrže v Muro. Itak, da s klobukom. In prišel je na Glavni oder z Big bandom Šentjur. Že sama misel, Vladek in big band? Skupaj gre kot … Klobuk na Vladekovo glavo. Aranžmaji na swing, jazz in vse vmes. Nekaj je bilo bolj, nekaj manj prirejeno, toda jasno je: Vlado Kreslin je "vsakič" na Festivalu Lent zato, ker ste vsakič vi. In ko te sodelavka Mojca objame, rekoč: "Si kdaj plesal na tole?" In plešeš in roke gor, glej, Boco tudi maha! Na Od višine se zvrti.
Številka dneva
51 - Neuradno je Vlado Kreslin nastopil enainpetdesetič na Festivalu Lent. Vsaj. Ker arhiv plus naše štetje … Haha.
Vladekov klobuk je že na zaslonu bil v lentovskih barvah, pa še dres je imel gor. Naš dres. Šekasti press dres, ki, kot firbčno izveš kasneje, je bil prvič leta 1998, imeli pa so ga samo trije. Enkrat tudi povemo kdo. Zdaj pa povejmo, da ko ima Tisoč let zvok skoraj tisočih trobent, je jasno, da bo on tu še in še stal. Ko pridejo zelo, zelo prav tudi pahljače, sponzorske, da Gogo heca ene in druge, da je še med našimi zvestimi pokrovitelji, no, lentovsko bockanje. V dobrem duhu. Mi smo festival, kjer Vladek pride dvakrat na oder, še drugič zapoje Dekle moje pojdi z menoj, in kjer pride runda špricerjev v prvo vrsto. In na oder.
Imamo naj bobnarja Lenta 2025?
"Bolj malo sem spala, za mene se torej Lent lahko danes začne!" še slišiš od Mojce, šibaš na Minorite, kjer Alogte Oho & his Sounds of Joy, kar prebereš šele kasneje, brez basa in brez električne kitare deluje tako … Eee … Retrofuturizem, kot je pisalo v napovednem opisu, res drži. Si nekje zadaj in hkrati spredaj. Večina spredaj, doli, ker to je glasba, ki je en sam ritem in greš in plešeš. Težko bi izbrali naj bobnarja Festivala Lent 2025, ampak Abraham Amoah? Wuuuhuuuu! Speštal je ritem v en sam ples, eno samo miganje, ko si boš za dolgo zapomnil, da ima Gana nekaj tako gibkega. Trije vokali itak naredijo svoje, največ pa tako dobra volja. Afrobeat, ki ima toliko primesi, da jih niti ne moreš dati narazen.
Da se je potem Minoriti After Party.25 z Roots in Session iz srede naredil na vse petke in sobote. "Siti hlapec nas je nahranil!" sta Tadeju Tratniku za izbor kimala še Gogo in Borko. Vsi pa roke v zrak, ko je, tam, krepko po eni zjutraj, priletela Buffalo Soldier. Ko je res, res muka it’ domov. Ampak veš, da še prideš. Že danes. In jutri. In soboto. Ni popuščanja. O, ne.