Ko z Lenta nihče noče domov

Čeprav je v soboto ves dan grozilo, da se bo zadnji dan 31. Festivala Lent začel tako kot prvi, z dežjem torej, se je vreme usmililo tako organizatorjev kot obiskovalcev. Festival se je zaključil tako, kot se spodobi, v nedeljskih zgodnjih jutranjih urah z after partyjem v Minoritih. Če bi to bili tisti stari Minoriti, v razpadajoči cerkvici s podeskanim podom in odpadajočim ometom, bi se zanesljivo čagalo do sončnega vzhoda, tokrat pa je muzika ugasnila "že" ob treh. A tudi novi Minoriti, ki sicer niso novi že kako desetletje, še zdaleč niso od muh. Sploh ne. So namreč en tak res "noro lep plac", kot jih Narodni dom ne glede na razmere najde zmeraj znova, da je lahko potem vsak Mariborčan ponosen na svoje mesto in njegove včasih bolj, včasih manj skrite kotičke.

Ko je Lent, je fajn

In seveda so bili Minoriti polni, razprodani, kot tudi že kak dan poprej. In nihče ni hotel domov. Ker v bistvu nihče ni hotel, da se Lent že konča. Ker ko je Lent, je v Mariboru fajn. In je Maribor fajn. Ker se dogaja, ker je muzika, je igra, je smeh. In so prijatelji. In družbe, ki jih po celo leto ne vidiš, potem pa pride Lent in je vse tako, kot da teh 365 vmesnih dni ni nikoli bilo.

Še župana Sašo Arsenoviča je vzdušje poneslo. Že krepko po polnoči je prihrumel do DJ-ja in "reglerje" za glasnost potisnil do konca. Ker ko je Lenta konec, zavore pač lahko malo popustijo. In se ljudje sprostijo. In Maribor sebi in obiskovalcem da to, v čemer je najboljši. Sproščenost in pozitivno energijo, ki sicer žal prepogosto na plano prilezeta šele v nočnih urah, ko k temu svoje doda tudi kakšna kapljica ali dve.

In potem bomo spet kritizirali?

In je zadnji after tudi nekaj posebnega. Ker je na kupu tudi večina tistih, ki so vseh devet dni skrbeli, da je na vseh odrih in prizoriščih vse teklo gladko in kot je treba. Za še zadnjo fotko. In za izmenjavo anekdot, ki se jih vsako leto nabere cel kup. Ja, prav luštno je bilo videti te nasmejane face iz Narodnega doma, ko so vedeli, da so dobro opravili svoje delo. Biti del ekipe, ki pusti tak pečat v mestu, pač ni kar tako.

In zdaj bomo celo leto spet govorili, kako se v mestu nič ne dogaja, pa čeprav to še zdaleč ni res, samo ta zadnjo je treba kdaj premakniti, pa se ti razigran, pester, živ Maribor lahko "zgodi" večkrat na leto in ne samo, ko je Lent. In bomo potem drugo leto spet kritizirali, kako Lent ne prinaša nič novega, pa čeprav vsako leto znova prinese kar nekaj bonbončkov, kot je bil letos na primer Fred Wesley ali pa Ukrajinka Alyona Alyona.

Jasno, Maribor ne bi bil Maribor, če ne bi imel tudi kaj za pokritizirati. Za nekoga Lent ni več to, kar je bil, ker skorajda ni bil na Lentu, ker ni bilo stojnic, čevapčičev ... Spet drugi bi si želeli to in ono drugače, boljše. In zagotovo je kakšna kritika tudi na mestu. A dejstvo je, da Maribor, ko je Lent, živi in utripa bistveno bolj(e) kot sicer. Zato se že veselimo novega, ki bo, upamo, spet ob Dravi in na njej. Kjer je doma. In kjer se Mariborčani očitno počutijo najboljše.