Aktualno

Grema na kafe z Nino Logar: Šivati za koga od bližnjih je najlepše

Miha Dajčman Miha Dajčman
25.01.2023
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Tekstilna industrija je bila v Mariboru res razširjena in zelo boli, da je vse propadlo, pravi Nina Logar.
Igor Napast

Mariborčanka Nina Logar v Mariboru organizira tečaje šiviljstva, nekdaj vseprisotno znanje postaja v času večjega zavedanja o pomembnosti reciklaže oblačil in ob večanju tekstilnih odpadkov vse bolj iskano. Po mladostniškem spoznavanju s šivalnim strojem se je nad obrtjo šivanja navdušila med študijem komunikologije v Ljubljani, z družboslovne fakultete je izobraževalno pot nadaljevala na Naravoslovnotehniški fakulteti, na oddelku za tekstilstvo. Leta 2008 pa začela izdelovati svojo linijo oblačil pod blagovno znamko Ninarozina, pred dobrim desetletjem pa je v želji, da znanje šiviljstva predaja naprej, postala pedagoginja šiviljstva. "Reakcije otrok in odraslih med šivanjem in ob pogledu na končni izdelek vzbujajo veselje, vsi so navdušeni, ko vidijo, da lahko iz kosa blaga naredijo nekaj uporabnega," razlaga Nina Logar, s katero smo se srečali v Grajski kavarni. Všeč ji je lahkoten ambientalni jazz, ki ga tam vrtijo, in rada ima stare stvari, ki krasijo podobo lokala ob Trgu svobode. Pila je vročo čokolado.

Kdaj ste začeli šivati in zakaj?

"Šivanje me je mikalo že od malega, čuvala me je šivilja, teta Regina jo kličem, čeprav ni moja teta. Tudi moja babica je bila šivilja, cela družina po mamini strani je delala v tekstilni industriji, po vseh teh fabrikah, ki so nekoč delovale v Mariboru. Ne preseneča me, da me je potegnilo v tekstil. Že v osnovni šoli sem si kaj popravila ali prilagodila na roke, da pa se bom udeležila tečaja, sem se odločila v prvem semestru študija. V podhodu na poti domov sem videla oglas. Pritegnilo me je, nisem pa dobila zadostnega znanja, zato sem šla poleti 2005 na tečaj v Liupko, takrat je to bila Elna, v Mariboru. Tam sem se povsem navdušila nad šivanjem. Od takrat se ukvarjam s tekstilom. V zadnjem obdobju pa sem v veliki meri prešla v recikliranje, ker se mi zdi, da je treba nekaj narediti s prekomernim tekstilom, ki ga imamo in je še čisto v redu."

Že nekaj časa delujete kot pedagoginja šivanja. Kaj je bil vzgib za to odločitev?

"V letih 2011 in 2012 sem bila v Artkampu s svojimi izdelki in takrat sem delala še na projektu Polne vreče zgodb v okviru EPK-ja, kjer smo tudi reciklirali oblačila. Leto zatem sem začela delati v Zavodu MARS Maribor, izvajali smo različne delavnice in pedagoško delo me je prevzelo, nisem si mislil, da mi bo to šlo tako dobro od rok. Po vseh nabranih izkušnjah sem zaprosila za status pedagoga in na podlagi tega sem se razvijala dalje. Priznati moram, da mi je dal MARS odskočno desko, ker me je potisnil v vodo glede pedagoškega dela in tečajev šivanja. Obožujem svoje delo."

Igor Napast

Koga šivanje zanima danes? Kdo se udeležuje tečajev?

"V povprečju gre še vedno večinoma za ženske, največ jih je moje starosti torej okoli 40. leta. Veliko je takšnih, ki so mamice in bi rade kaj zašile in priredile za svoje otroke, saj vidijo, kakšna potrošnja so oblačila za otroke. Velikokrat pridejo na tečaj gospe, ki so upokojene in bi rade obudile znanje, rade pa bi kaj sešile za vnuke in seveda tudi zase. Velja misel, da je šivati za koga od bližnjih najlepše. Šivanje zanima tudi otroke, zato med šolskimi počitnicami izvajam tečaje posebej za njih."

Včasih je bil šivalni stroj v vsakem domu ...

"Včasih trgovine s konfekcijo niso bile tako pogoste, kot so danes. V osemdesetih letih je v uporabo prišel elastan, ki je marsikaj spremenil v množični produkciji oblačil. Ker tega včasih ni bilo, si moral doma znati prirediti oblačila. Tudi materiala ni bilo, danes pa smo razvajeni z možnostmi, pa vseeno gremo v polno založeno trgovino in rečemo, da ni nobene izbire. Petdeset let nazaj si ljudje tega niso mogli privoščiti, vsako stvar so predelali in uporabili do konca, zato pa je bilo potrebno šivanje, šivalni stroj pa je bil prisoten tako, kot so po domovih danes televizorji in računalniki."

Koliko šivalnih strojev imate doma vi?

"Doma nimam niti enega, jih pa imam v delavnici več kot 15. Od svojega prvega se ne morem ločiti, kakšen je samo za okras, tisti stari litoželezni so zgodba za sebe, preostali pa so v uporabi. Obstaja več šivalnih strojev: navadni, opletilnik, pokrivni robilnik ... Tri uporabljam za svoje izdelke, moram pa jih imeti na zalogi še za tečajnike in se hitro nabere."

Koliko so danes še uporabni starinski, masovni šivalni stroji?

"Uporabni so še, ker so včasih delali naprave, ki trajajo za vedno, danes to proizvajalcem ni več v interesu, haha. Je pa šivanje s starimi stroji zahtevno, ker delujejo na nožni pogon, ta pa je povezan z jermenom na glavnem kolesu, ki poganja iglo na stroju, da začneš šivati, je treba ujeti ritem. Ko enkrat ujameš ritem, ti lahko s kolesa pade jermen, lahko se ti zaplete nit, niti nisem gotova, kako takšen stroj ustaviti. Priznam, da mi takšno šivanje ni šlo najbolje od rok, zato ga imam predvsem za okras, današnji stroji pa so zelo preprosti za uporabo."

Je še čutiti povezavo Maribora z njegovo preteklostjo, ko so tukaj delovala močna tekstilna, šiviljska podjetja?

"Včasih bi si želela, da bi te povezave bilo več. Sem navdušenka nad tekstilom in proizvodnjo tekstila, ker se mi zdi fascinantno, kako so si ljudje takšne procese in proizvodnje zamislili. Ta industrija je bila v Mariboru res razširjena in zelo boli, da je vse propadlo. Po eni strani sem vesela, da zgodbo tekstila nadaljujem, čeprav je moja zgodba šivanja nekaj povsem drugega, nima zveze s tekstilno industrijo. Še vedno pa šivamo na materiale iz teh fabrik, to se mi zdi romantično. Ko v kakšni starejši hiši praznijo omare, me pogosto pokličejo, ali bi imela blago za tečajnike. Po navadi to vzamem, med materiali se vedno najde blago iz Pika ali MTT-ja, in mi ga z veseljem uporabimo ter mu zdaj dajemo nov pomen."

Igor Napast

Katera oblačila najpogosteje reciklirate?

"Vsi izdelki znamke Ninarozina so reciklirani, na tečajih pa ne moremo samo reciklirati, saj so v ospredju tečajniki, ki se šele učijo osnov. Zato za njihove izdelke uporabljamo zavrženo blago, ki je tudi tekstilni odpadek. Velikokrat uporabljamo moške srajce, moja linija oblačil je narejena iz njih in tako imam tega materiala veliko na zalogi. Zelo popularna je delavnica, kjer šivamo kape, za to uporabljamo uporabne puloverje. Iz kavbojk smo že šivali copate. Skratka, vse kar dobimo, skušamo smiselno uporabiti."

Zelo odmeven projekt je Cunjami, izmenjevalnica oblačil za mlade, ki ga delate skupaj z Zvezo prijateljev mladine Maribor.

"Poudarjamo, da ni treba kupovati novih oblačil, ampak smo lahko novo oblečeni, če si zamenjamo oblačila. Ko sem bila mlajša, smo si s prijateljicami in sestričnami izmenjale oblačila. Takšne stvari so z zelo ugodnimi cenami in dostopnostjo v trgovinah zamrle. Ampak če je nekaj poceni, ima to posledice, kar ugotovimo, ko imamo doma prekomerne količine tekstilnih izdelkov, ki jih zaradi surovinske sestave in slabe kvalitete ne moremo dolgo nositi ali reciklirati. Prava cena poceni oblačil iz trgovine se pokaže sčasoma, mislim, da se je niti ne zavedamo. Na Cunjamiju izvajam tudi delavnice, v popravljalnici pa sem na voljo, da ljudem oblačila popravim. Zelo sem vesela množičnega odziva na Cunjamije, ogromno ljudi se vrača na dogodke, pridejo na delavnice in izmenjujejo oblačila. Upam, da bomo letos znova lahko izvedli kakšen Cunjami tudi na prostem. Na včerajšnjem Cunjamiju, prvem v letu, so bila v ospredju zimska oblačila. Cunjami je sicer na sporedu vsak zadnji torek v mesecu, do devetkrat na leto, v času šolskih počitnic pa termin prilagodimo."

Igor Napast

Tudi vi opažate, da vedno več mladih deluje trajnostno, v njihovih garderobah so oblačila iz trgovine iz druge roke ali pa oblačila, ki so jih nosili njihovi starši.

"Res je. Spomnim se, da sem bila na enem koncertu v Vetrinjskem dvoru, ker sem imela zvit gleženj, sem dogajanja opazovala s tamkajšnjega balkona in prav zanimivo mi je bilo, kako raznoliko so oblečeni mladi. V mladosti mi je bilo nerodno, ko sem izstopala s kakšno opravo, danes pa so mladi v nošenih oblačilih zelo samozavestni, različno se oblačijo, ni jim mar, kaj si drugi mislijo. Seveda tudi danes, kot so vedno, obstajajo posamezniki, ki raje oblečejo 'firme', nova oblačila, a je vedno več mladih, ki nosijo rabljena oblačila. Tudi zato lahko trgovine iz druge roke dobro poslujejo, všeč mi je, da se to spreminja na bolje."

Kakšne so vaše želje za Maribor?

"Želim si, da bi ljudje v Mariboru šli preko nekih starih zamer, ker to slabo vpliva na razvoj mesta. Mislim, da se z menjavo generacij te zadeve spreminjajo na bolje. Komunikacija med organizacijami v mestu bi lahko bila boljša. Želim si, da bi Maribor premagal depresijo iz devetdesetih, ker se v tem mestu da veliko narediti, je pa včasih zaradi veliko jamranja in različnih drugih preprek tukaj nekoliko težje delati. Drago Jančar je v Severnem siju pisal, da ima to mesto čudno energijo, ampak Maribor vseeno obožujem in rada delam ter živim tukaj. Zato bomo na pomlad pripravili Artish sejem​, ker si želim, da bi v Mariboru imeli umetniški sejem, saj ga po Artmaru nimamo več."

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?