(GREMA NA KAFE) Kdo je Velenjčan, ki postaja vedno večji humanitarec v Mariboru

Ne znam piti kave, preseneti Amir Suljić, ko si v restavraciji Parma, kjer je zaposlen, skuha machiato s hladnim mlekom in malo sladkorja. "Prehitro jo 'eksam', nimam časa, da bi v njej užival. Sem preveč hiperaktiven," razloži. Je pa to tudi zanj vseeno vsakodnevna navada.

Pa si jo raje skuhate sami ali vam prija, da tudi vas kdaj postrežejo?

"Tudi. Sem pa kompliciran gost. Če namesto s hladnim mlekom dobim mali kapučino ali kavo s peno, znam to tudi zavrniti. Tako kot lahko meni vsak zavrne, karkoli sem narobe prinesel."

Torej sprejmete kritiko?

"Če sem kriv, vedno. Če mi po krivici očitajo, se pa znam tudi skregati. Ne popuščam."

Ste že kdaj kakšnega gosta tudi vrgli iz lokala?

"Sem. Eno je, če se zafrkavaš. Drugo pa, če je kdo nesramen in žaljiv. Nekateri pridejo in se obnašajo, kot da so kupili restavracijo. Takih ne odobravam."

Za šankom srečate marsikoga.

"Tudi pri mizah. Eni pridejo slabe volje zaradi svojih težav in se potem znesejo nad nami. Takim znamo pokazati vrata."

Ljudi hitro preberete?

"Zelo. Z marsikom se pošalim. To moji šefi vedo in ne zahtevajo od mene, da bi bil 'normalen'. Vem pa, kje je treba potegniti črto."

Torej niste eden tistih terapevtskih točajev, h katerim se ljudje pridejo potožit.

"Ne. To ni zame. Sam tudi ne prinesem svojih težav v službo in se trudim, da sem nasmejan. Ko grem sam v gostilno, mi tudi ne paše gledati natakarja, ki je slabe volje."

Kaj vas je sploh pritegnilo v gostinstvu?

"Ne vem, nekdo mi je rekel, naj grem v gostinstvo, da ne bom nikoli lačen! Zdaj sem lačen, ker nimam časa za hrano. Nihče mi tudi ni povedal, da bom delal ob sobotah, nedeljah, praznikih ... Se pa točno spomnim, kdaj sem začel kuhati. Bil sem v petem razredu osnovne šole. Ata je ležal na kavču in z mamo sta se kregala, zakaj ni kosila. Tipični družinski prepir. Pa sem se odločil, da bom sam skuhal. Mamo in babico sem poslal ven in naredil makarone, piščančje meso v omaki in solato. Ker nisem znal razrezati čebule, sem šel do sosede nadstropje višje in jo prosil za pomoč. Takrat sem si rekel, da moja žena ne bo nikoli kuhala. Pa sem se nagnil! (smeh)"

Torej kuha.

"Imam pa profesionalno deformacijo, da kritiziram, potem pa jih slišim, zato se moram prav zadržati. Sploh v času korone, ko sem delal kot pogrebnik, mi je partnerka veliko kuhala, saj se je gostinstvo takrat zaprlo in sem izgubil službo."

Najraje pa, kot kaže, strežete ljudem, ki si gostinsko storitev sami težko privoščijo. Kje se je skuhala ideja dobrodelne božične večerje?

"Bil je avgust. Bil sem v bolniškem staležu. Dolgočasil sem se in naenkrat me je prešinilo, da bi naredil božično večerjo. Klical sem naokoli, in ko sem prišel do Društva prijateljev mladine, me je Stanka Damjan vprašala, ali je to slučajno skrita kamera! Tako se je začelo. Kot da se mi je v glavi izrisala ideja in smo se začeli povezovati - še z društvom Ni-lu in kasneje Upornikom."

To je gotovo drugačna izkušnja kot vsakodnevna strežba.

"Spomnim se, kako so gledali v krožnike, ko smo jim postregli. Niso vedeli, kako naj začnejo jesti. Videli smo, da jim je nerodno. Potem pa so se sprostili, nekateri so jedli kar z rokami. In to mi je bilo všeč. Kako so se nam zahvaljevali, ko so odhajali! To me je potem nagradilo. Noben denar, ki bi ga dobil, mi ne bi toliko pomenil. In niti centa si nisem vzel."

Zakaj pa prav božična večera?

"Sem musliman. Moji starši so iz Bosne in nikoli nismo praznovali božiča. Sem pa imel krog prijateljev Slovencev, ki so imeli božič. Tako sem videl, kaj njim pomeni, ko se družina usede za polno mizo in se jim čas ustavi. Pri nas hladilnik tudi nikoli ni bil precej poln. Zato sem pomislil na božično večerjo. Sicer včasih ni bilo toliko daril, kot jih je danes, ko sorodniki prav tekmujejo, kdo bo podaril več. In potem so te razlike med otroki še večje. Zato smo otroke v obeh letih tudi mi obdarili."

Idejo ste po dveh letih nadgradili še z velikonočno pojedino.

"Naredili smo pogostitev za brezdomce in jih obdarili - tudi v Prekmurju in na Primorskem. V restavraciji Makedonka smo pripravili hrano in jo potem razvozili naokoli. Okoli deset ljudi je sodelovalo. Bilo je precej naporno. Potrebuješ tudi precej finančne podpore."

Najbrž je to razlog, da ste se odločili ustanoviti svoje humanitarno društvo Igraj pošteno.

"Tudi. In da bom točno vedel, kam gre denar. Ko se zbira, se lahko izigrava sistem. Tega ne želim. Povezujem se tudi s šolami, da bo izbor družin opravljen preko socialnih delavcev oziroma ravnateljev. Tudi sam sem bil otrok s subvencionirano prehrano v šoli. Vem, koliko dokazil potrebuješ, da si do tega upravičen. Zato se mi zdi to pošten sistem. Šole točno vedo, kdo si to zasluži."

Prvo leto je bila božična večerja za 50 ljudi, naslednje leto že za 200. In takrat ste mi dejali, da je to maksimum.

"Letos bo še večja, med 600 in 700! (smeh) Res sem bil prepričan, da ne bom pripravil večje. Potem pa me je, kot kaže, nekaj spet udarilo po glavi. V prihodnjih nekaj dnevih bom v imenu društva odprl tudi TRR, na katerega bomo začeli zbirati donacije. Imam tudi res posebno idejo za eno presenečenje, upam, da jo bom lahko uresničil. Tega še nihče ni naredil! Ne upam pa še povedati, kaj to je, ker bo vse odvisno od donacij. Res si želim, da bi se nam pridružili kakšni prepoznavni športniki in druge znane osebnosti. Potrebovali bomo tudi prostovoljce, zato vabim vse, ki bi jih to zanimalo, da se nam oglasijo. Iskali bomo kuharje, natakarjev, te, ki bodo zavijali darila in pomagali okraševati. Na spletni strani www.igrajposteno.eu so vsi kontaktni podatki. Še enkrat: niti enega evra si nisem še vzel in si ga tudi ne bom. Ne želim s tem obogateti. Vse račune in bančne izpiske bom pokazal javno. Zato tudi ime društva Igraj pošteno."

Zakaj humanitarnost?

"Bil sem pogrebnik, obdukcijski pomočnik, kuhar, natakar, delal sem na gradbišču ... Družinam, ki se borijo iz meseca v mesec, želim pomagati. Plačal jim bom tudi položnice, da ne bodo dobili izvršbe. Ampak imel bom dva pogoja - če si brezposeln, ti bom pomagal do službe. Nekaj bomo našli. Tisti, ki že dela, pa bo v prostem času pomagal s prostovoljstvom - pokositi travo eni babici, peljati invalida na sprehod ... Ker tako boš spoznal, da je nekaterim še težje. Tudi sam sem imel po dve ali tri službe in sem bil čisto na tleh. Ne da nisem videl luči na koncu tunela. Bil sem tako zadolžen, da niti tunela nisem videl! Bil sem res na tleh. Pa sem se pobral. Zato vem, da si vsak zasluži priložnost. Ampak mora tudi nekaj vrniti. Ker vem, kako je biti v takem položaju, me ljudje tudi drugače dojemajo kot tiste, ki imajo 'polne riti vsega'."

Imate občutek, da je v Mariboru veliko revščine?

"Ogromno. Bi pa rad tokrat božično večerjo razširil še na druga mesta. Za zdaj sem dogovorjen z restavracijami v Kopru, Celju, Velenju, Ljubljani in štirimi v Mariboru. Kot rečeno, bomo pogostili med 700 in 800 družinskih članov. Ker bo projekt tako velik, ga želim čim prej začeti pripravljati, saj to počnem ob svoji službi in ne bi rad, da bi nas na koncu povozil čas. Hočem, da bo vse popolno. Do zadnjega trenutka tudi ne bom povedal, kje bodo te večerje. Ljudi tudi ne bomo fotografirali in objavljali. Če greš težko skozi mesec, nimaš rad, da nekdo kaže s prstom na tebe. Želim, da se sprostijo in uživajo. Bomo pa po koncu vse povedali - kje je bilo, kdo je doniral in koliko stroškov smo imeli."

Dobrodelno kuhanje ni vaša edina humanitarna gesta. Ko smo objavili zgodbo Branka Štelcarja, ki je brez nog in je ostal brez osebne asistence, ste me poklicali in se javili, da mu boste pomagali.

"Takrat sem videl v časopisu to zgodbo. Ko sem videl njegovo fotografijo, nisem mogel verjeti, da je to možno. Zato sem vas poklical in se potem tudi dogovoril z njim. Nekajkrat na teden sem hodil k njemu. Pomagal sem mu pri osebni negi, ga ostrigel, ga peljal ven, šla sva do šahovskega kluba, poslušal sem njegovo življenjsko zgodbo ... To so zgodbe, ki te napolnijo in te porinejo naprej. Žal glede na svoj tempo nimam veliko časa za to, da bi lahko večkrat pomagal. Je pa dober občutek, kadar lahko."

Ocenjujete, da je v Mariboru veliko solidarnosti in povezovanja med ljudmi?

"Je. Se pomaga. Mislim pa, da ni veliko zaupanja. Marsikdo se sprašuje, kam gre denar. Zato sem se pripravljen tudi medijsko izpostaviti, da bodo ljudje vedeli, za koga gre. Ker ne želim ničesar zaslužiti."

Kaj pa vas je iz Velenja prineslo v Maribor?

"V Velenju nisem smel opravljati izpita za avto. Predsedniku komisije sem malo preveč jezikal. Pozabil sem namreč osebni dokument, ko sem šel na izpit, in zato me je vrgel, še preden sem ga opravljal. Sem mu povedal svoje. In potem me devetkrat ni spustil skozi. Pa sem šel v Maribor in v prvo položil izpit. Tu sem si potem našel službo in ostal."

In kakšne so vaše želje za Maribor?

"Pogrešam več brezplačnih prostorov za druženje. Recimo v parkih, da bi bila igrišča za šah ali mize za pingpong, pa goli za nogomet. Skate park mi je zato super ali pa tisto novo igrišče za košarko. To so projekti, ki ljudi povežejo. Naj se ljudje več družijo in pustijo svoje telefone. Tudi v restavraciji bi najraje videl, da je nekje košara, v katero se odloži telefon. Ko gledam družine ali pare, ko pridejo sem in je vsak na svojem telefonu ... To je žalostno. Tudi zato jih rad zafrkavam."