Ne, ne bom povedal, kdo je to rekel, in evforično kazal s prstom gor na oder v Vetrinjskem dvoru, bi ga pa marsikateri Mariborčan, ljubitelj tudi kajmaka, zlahka (pre)poznal. "Glej, vidiš, kitarista?" me je dregnil, ko je še vedno nepozabna sobota že bila zagotovo prekratka nedelja, "on mi je operiral oči! Glej majstra!" S prstom je kazal na kitarista in oftalmologa Tomislava Šarenca.
Če bi pokazal na predano alt saksofonistko Tajo Rukavina, bi se z zdravnico peljal z rešilcem na urgenco. Če bi prst uperil v prodornega tenor saksofonista Uroša Beleta, bi mu ta rešil urološke težave. In nezgrešljivi glavni pevec in kitarist Urban Čuješ? Bi lahko šli kar vsi, družinska medicina pri Čujeku. Le na izvrstno klaviaturistko Pio Katarino Bek ne bi mogel pokazati. Ali pa raje ne. Ne gre, je specializantka - patologije. Če bi slučajno pokazal na basista Blaža Lorenčiča ali bobnarja Jerneja Bobanca, bi pa skupaj najbrž prav tako rešili zapletene medicinske izzive, čeprav nista "medicinca", sta tako dolgo v dohtarski družbi.
Pavza - ob 00.00!
Za vse, ki so zamudili legendarne afterje na Minoritih, tiste "originalne", še noter v cerkvi, je bil koncert zasedbe Klic divjine, najbolj medicinskih rockerjev in rockerskih medicincev, na Festivalu Lent na odru After Vetrinjc - Barcoda res izjemen približek. Takšen približek, kjer je ata Gogo (Vladimir Rukavina) skoraj peno dobil na usta. Opolnoči so si fantje in deklina vzeli - premor. Opolnoči! "In to za špricer, si lahko misliš?! Pa saj bodo šli vsi obiskovalci domov!"
"Vedno smo vadili v nedeljo popoldan, ko trgovine niso odprte, ko so otroci siti in partnerji zadovoljni"
Nak, tudi Rukavina se kdaj ušteje. Nihče … ne da ni šel domov. Še so prihajali. Najdaljša (prva) sobota. Ni in ni bilo konec. Ob četrt čez ena zjutraj je bil spisek skladb v drugem polčasu dolg še kakih 15 centimetrov drobnega tiska. "Do dveh smo igrali, tu nekje. Hvala vsem, da ste vzdržali in da smo sploh lahko tako dolgo igrali," se je še dan po koncertu zahvaljeval Šarenac.
Nazadnje pred leti prvič in zadnjič na poroki
Zdaj so v zasedbi Klic divjine torej večinoma dohtarji. Ko so začenjali, dvajset let je od tega, so bili pa bruci. In to bruci bruci. Prva generacija študentov v študijskem letu 2004/05 novoustanovljene mariborske medicinske fakultete. "Vsi v bandu smo bili glasbeno povezani, nekateri že od prej," pove Šarenac. Niti malo se ni bandu poznalo, da pred letošnjim jubilejnim letom niso igrali, kaj, pet, šest let. "Tedaj smo zaključili z odličnim koncertom na poroki znancev in se razšli, ohranili pa močne vezi, spoznali, da je prišel čas za družino, ob karieri pa je zelo težko uskladiti čas."
Zakaj ravno ime - Klic divjine?
Zgodba je … Anekdotična. "Ko je band nastajal, je imel naš ustanovni član Jakob Naranđa doma nek posebni rog. Ker je bil prvi komad, ki smo ga naredili na božičnem koncertu 'pokaži, kaj znaš' na Prvi gimnaziji, ravno In the Jungle, smo potem tulili v tisti rog, sploh Uroš Bele. In tako je najprej nastalo in se potem tudi ohranilo ime."
Klic divjine je nastal iz skupne želje po čim bolj dinamični glasbi, žanrsko in časovno raznoliki. Od Elvisa do Mumford & Sons, od Louisa Prime do AC/DC. Mešanica, ki milenijcem zdaj predstavlja imena, kot je Stevie Ray Vaughan. Ampak kako zaposleni zdravniki, ki nimajo profesionalnega banda, in imajo družine, sploh zvežbajo za tak koncert? Kdaj? "Plansko, haha. Januarja 2024 smo naredili točen načrt za, eee, (pre)malo vaj. Vedno smo vadili v nedeljo popoldan, ko trgovine niso odprte, ko so otroci siti in partnerji zadovoljni."
(LENTARIJA) Kralj med ljudmi, prelomljena obljuba direktorja in nezaustavljiva moč partizanske pesmi
Rawr, oke!
Klic divjine komade, četudi za generacijske sopotnike precej znane, aranžira vselej za tri vokale in še za pihalno sekcijo. Koncert, ki ne popušča, se skoraj ne ustavlja, pleše in miga. Ni čudno, da nihče ni šel domov in da je bila noč dolga. In koliko je bilo na res dobro obiskanem koncertu - pacientov? Ne, še prej, nujno, kdo je držal gor tisti napis "rawr - oke"? "Haha, to so bili moji študentje iz faksa!" se zasmeji oftalmolog Šarenac. "Sicer pa pacienti? Ja, zagotovo jih je bilo kar nekaj. Se pa križa kar nekaj življenjskih poti, ki se prepletajo še iz srednješolskih let, zato pa je bila tako raznolika publika. Pozna se, da smo igrali za marsikoga, na brucovanjih smo imeli večkrat povsem nabito poln Štuk. Ampak v soboto jaz, po grobi oceni, nisem poznal vsaj polovico obiskovalcev. Zato me je tako spominjalo na tiste legendarne afterje, kjer smo tudi nekoč igrali."
Zdravniki in glasba gredo kar pogosto, skoraj tradicionalno skupaj, pa naj gre za pevske zbore, jazz ali rock’n’roll, čemur prikima tudi Šarenac. Zakaj? "Ko si v svojem poklicu tako osredotočen, kot smo mi, ti glasba nudi energijo, druženje, malo drugačne izzive." In zdaj, ko so razprodali KGB in napolnili še Vetrinjski dvor? "Očitno bomo morali še na oder!"
