Življenja brez telefona si ne znamo več predstavljati. Pravzaprav bi morali zapisati brez mobilnega telefona oziroma še bolj natančno - brez pametnega telefona. Pametni telefon je neprestano z nami in nam uravnava vsakdan, marsikdo ima v njem shranjeno svoje "življenje", že dolgo več ne služi samo za telefoniranje, vanj tako rekoč neprestano buljimo ter se izgubljamo med ničlami in enicami digitalnega sveta. Z razmahom mobilne telefonije odhajajo v pokoj stacionarni telefoni, telefonske govorilnice, v katerih smo se nekoč dogovarjali za sestanke in zmenke. Nekoč so telefonske govorilnice stale skoraj za vsakim vogalom, danes pa so na ulicah rariteta, še tiste, ki so ostale, so tam verjetno zato, ker so jih pozabili odstraniti in odpeljati na smetišče (zgodovine).
Pred slabimi sto leti je bilo povsem drugače. "Z vključitvijo avtomatske telefonske centrale se je mariborski lokalni telefonski promet popolnoma moderniziral. Število naročnikov je poskočilo do leta 1929 za 74 in ima Maribor danes že 520 naročnikov. Lokalni telefonski promet je zelo živahen in odpade na vsakega naročnika dnevno povprečno šest pogovorov," piše 6. marca 1930 Mariborski večernik Jutra.
Novo telefonsko centralo so priklopili 5. septembra 1929 in telefonske povezave v Mariboru so se z njo drastično izboljšale. Pri tem se zdi morda najbolj zanimiv podatek, da je vsak naročnik opravil v povprečju šest pogovorov na dan. To se zdi danes malo, a moramo vzeti v obzir tudi podatek, da so v letu 1930 morali na telefonsko zvezo ljudje … čakati. "Z vključitvijo nove interurbane centrale se je tudi interurbani promet znatno poboljšal. Povprečno se danes dobi v Mariboru interurbana zveza v dveh do treh minutah. Čakanje nad deset minut so le izredni slučaji," je še poročal časnik.
