Biološki odpadki zavzemajo več kot 30-odstotni delež vseh gospodinjskih oziroma komunalnih odpadkov. Cilj ločenega zbiranja odpadkov je, da ti ne končajo na odlagališču, temveč jih vrnemo v nadaljnjo uporabo. Če se biološki odpadki odlagajo na odlagališče skupaj z drugimi komunalnimi odpadki, so vir nastajanja toplogrednih plinov in umazanih izcednih vod. Za predelavo biorazgradljivih odpadkov obstaja več tehnoloških procesov. Eden od njih je kompostiranje.
Zakaj kompostirati
Kompostiranje je koristno z okoljskega vidika, saj z njim zmanjšamo količino organskih odpadkov na odlagališčih, poleg tega z doma pridelanim kompostom prihranimo denar, ki bi ga sicer zapravili za nakup gnojil in organskih materialov za zastiranje. Z zrelim kompostom izboljšamo rodovitnost in zračnost prsti ter spodbudimo razmnoževanje koristnih organizmov v zemlji.
Estetski vrtni kompostnik
Na vrtovih najpogosteje videvamo bodisi kompostnike, izdelane iz starih desk, ki se skladajo ena na drugo, bodisi velike plastične posode brez dna s pokrovom na vrhu. Seveda je lahko kompostnik tudi drugačen, bolj estetski, če se izdelave lotimo s predanostjo in domišljijo. Za majhen vrt je primeren kompostnik iz lesenih okvirjev, ki jih zlagamo enega vrh drugega in na zunanji strani prebarvamo z okolju prijazno barvo. Kompostnik je lahko zasnovan tudi kot ličen zabojnik, kjer stene s polaganjem desk v utor zvišujemo ali znižujemo. Pomembno je, da kompostni material dobi tudi zadosti zraka, zato poskrbimo, da bodo med lesenimi deskami špranje. Za kompostnik, spleten iz šibja, je potrebnega več znanja in spretnosti, končni učinek pa je vsekakor izjemen.
Umestitev v okolje
Kompostnik postavimo dovolj blizu zelenjavnega vrta, da bomo do njega zlahka prišli s samokolnico ali vedrom z organskimi odpadki in nanj odlagali material za kompostiranje. Spodaj mora imeti kompost neposreden stik z zemljo, torej živimi tlemi, da se bodo vanj naselili drobni organizmi iz zemlje. Ko izberemo prostor za kompost, tega ne selimo več sem in tja, ker bo sicer ponovno potreben dolg proces, preden se vanj naselijo milijarde organizmov, potrebnih za razkrajanje organskih odpadkov. Kompost zaradi nevarnosti izsušitve ne sme biti na neposrednem soncu, prav tako ni priporočljivo, da je v popolni senci, ker se lahko sicer v njem nabere preveč vlage, ki ne bi mogla izhlapevati, zato bi se proces razkrajanja bioloških materialov v njem močno upočasnil. Najbolje je, če ga postavimo v delno senco kakšnega drevesa ali grma, da se organski material ne izsuši prehitro. Prav tako pazimo, da bo kompostišče dovolj oddaljeno od sosedovega zemljišča, da ne bi po nepotrebnem ogrozili sosedskih odnosov.
Zračenje in zalivanje
V kompostu se bodo naselili mikroorganizmi, ki spreminjajo odpadke v rodoviten kompost, in ti za proces razkrajanja nujno potrebujejo zrak. Če se iz komposta začnejo širiti neprijetne vonjave, to pomeni, da so koristne mikroorganizme izpodrinile bakterije, zato je treba vsebino premetati in omogočiti dostop zraka, ki bo znova spodbudil naraven proces razkrajanja.
V dveh do treh tednih se bo ob idealnih razmerah temperatura v notranjosti kupa povzpela celo nad 60 stopinj Celzija. Da bi se dobro razgradile tudi zunanje plasti materiala, je priporočljivo kompost približno dvakrat na pol leta premetati z vilami. Če ugotovimo, da je kompost presuh, ga navlažimo z vodo, ki bo spodbudila razkrajanje. Zelo koristna in hranljiva je deževnica, v katero smo namočili koprive. Po približno šestih do devetih mesecih bo kompost zrel za uporabo, takrat ga presejemo skozi mrežasto sito z odprtinami 15 do 20 mm, preostali material pa prepustimo nadaljnjemu razkroju ali ga vmešamo v novi kompostni kup.
