Včasih je res veljalo, da se dobitniki nagrad, ki bodo podeljene na obletnico Prešernove smrti, torej 8. februarja oziroma na predvečer kulturnega paznika, razglasijo na Prešernov rojstni dan, 3. decembra. Vendar se je tega pravila držalo le malo upravnih odborov Prešernovega sklada. Novi odbor se ga je, in presenečenje je še večje, ker razglasitve niti ni napovedal. Sporočilo za javnost z ministrstva za kulturo je bilo res nepričakovano.
Upravni odbor je po predlogih strokovnih komisij odločil, da sta Prešernova nagrajenca za leto 2021 pisatelj Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič. Nagrado Prešernovega sklada leta 2021 prejmejo naslednji ustvarjalci: pesnik Brane Senegačnik za pesniško zbirko Pogovori z nikomer, violinistka Lana Trotovšek za poustvarjalne dosežke v zadnjih treh letih, gledališki režiser Tomi Janežič za režije v slovenskih gledališčih v zadnjih treh letih, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin za režijo in scenarij igranega celovečernega filma Oroslan, slikar Sandi Červek za razstavo 1 + 1 = 11 v Galeriji mesta Ptuj in arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc za projekta Materinski dom v Ljubljani in Poslovna stavba Tem Čatež.
Utemeljitve nagrad, portrete nagrajencev in pogovore z njimi bomo, kot je navada, objavili do podelitve nagrad, za začetek navajamo - razen pri nagrajencih, ki jih v Večeru še nismo predstavili - nekatere dosedanje predstavitve dobitnikov nagrad v našem časniku.
Ustvarjanje je moj način življenja
Svetišča in pokopališča
V osemdesetih letih Mušič svoje težišče prenese na Slovenijo, kjer ustvari svojo prvo sakralno arhitekturo, cerkev Kristusovega učlovečenja v Dravljah, ki predstavlja paradigmatski premik v oblikovanju te posebno občutljive, duhovno zahtevne, prastare teme svetišča. V osemdesetih letih, ko pride do realizacije nekaterih velikih državnih in mestotvornih projektov, Mušič zasnuje in realizira med drugim Nove Žale, v devetdesetih letih pa Park spomina v Teharjah.
Slikarski rolling stones
Ko prehodiš razstavno pot od Murske Sobote do Pirana, po vseh večjih slovenskih galerijah, nastane problem. Javnost se zasiti in v desetih letih postaneš nezanimiv, če nisi dvorni norec in se bistveno ne spreminjaš. Nažremo se drug drugega, javnost slikarjev in slikarji javnosti. Če ni preboja na tuje, te vzame hudič.
Slika je nekakšen živ zemljevid svetlobe, ki spreminja podobo v skladu s pogledom nanjo. Svoj razvoj doživljam v slogu rolling stones - zame se je vse kotalilo - od začetne figuralike naprej do vedno občutnejše monokromije, ki mi najbolj odgovarja. Nikoli si nisem belil glave s tem, kam bom krenil potem. Zame je dvom absolutno gibalo." (Iz intervjuja Melite Forstnerič Hajnšek za Večerovo prilogo V soboto, 8. marec 1997)
Bistveno dlje od ene premiere
Nismo zadosti samozavestni
V Sloveniji sem slišala malo preveč navodil in pravil. V umetnosti ni pravil. So osnove, ki jih je treba znati zato, da se lahko izražaš. Vendar treba je vsakomur pustiti svobodo, da ne dobimo klonov profesorjev, pustiti talentu, da zaživi po svoje.
Klasično glasbo pojmujemo kot elitno - in to je bolj razredno vprašanje kot kaj drugega pri nas. Smo silno kvalitetni ustvarjalci, a ne zadosti samozavestni niti kot država. (Iz intervjujev v Večeru 10. decembra 2014 in 4. oktobra 2017)