Akademska slikarka Ida Brišnik Remec se na tokratni razstavi v Likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor samostojno predstavlja z najnovejšimi slikami - kot jim sama pravi - z barvniki na papirju. Razstavlja prvič po prejetju Glazerjeve nagrade za življenjsko delo leta 2024.
Petnajst razstavljenih risb, ki se jim pridružuje še nekaj del iz njene mape, je ustvarjala v težkih razmerah, z neznosnimi fizičnimi bolečinami in tresočo roko, z občutkom osamljenosti in zapuščenosti. Čeprav so njeni motivi rastlin, ki se jim tokrat pridružujejo še kamni, na videz podobni preteklim motivom, gre za bistveno drugačnost - prav zaradi drugačnih okoliščin.
Umetnica se po toliko letih ustvarjanja rastlinskih motivov, vključno z najnovejšimi kamni, ki jih je likovno neštetokrat analizirala, sprašuje, kdo pravzaprav so vsi ti naravni pojavi iz njene neposredne okolice. Sprašuje pa se, "kdo ste" in ne "kaj ste", kot da gre za osebe z lastno dušo – tako žive kot nežive –, saj je to le vprašanje znanstvene razlage, ki jo umetniška domišljija sme ignorirati. V naslovu razstave postavlja besedi "rastline kamni" brez vmesnega ločila ali vezaja, kot da gre za eno samo entiteto, enotna bitja. Poleg dnevne likovne ustvarjalnosti je umetnica v neštetih neprespanih nočeh beležila tudi lastna doživljanja ob snovanju novih in starih del, ki so odraz njenega globokega izkustva – ne le umetnosti, temveč tudi samih motivov, ki se jim je in se jim še zmeraj posveča.
Ne gre za posnemanje, temveč za duhovne avtoportrete, za njeno lastno videnje narave in življenja, ki ga živi
Na srečo imamo v tokratni zloženki v obliki "nočnih zapisov" priložnost prodreti v poetično razmišljanje Ide Brišnik Remec pri ustvarjanju umetniških del, ki jih je skoraj v celoti zapustila galerijskim institucijam, tako kot tudi dela svojega soproga, akademskega slikarja Marijana Remca.
Ida Brišnik Remec
Ida Brišnik (1941) se je po klasični gimnaziji v Mariboru vpisala na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, in leta 1964 diplomirala pri Gabrijelu Stupici. Poučevala je v osnovni in srednji šoli, od leta 1975 do upokojitve leta 1997 je bila v svobodnem poklicu. Z možem Marjanom Remcem sta ustvarjala v ateljeju v Maistrovi ulici v Mariboru in večinoma razstavljala skupaj, zato sta bila pogosto obravnavana kot likovna dvojica, vendar se njuna opusa razlikujeta.
Najobsežnejši pregled slikarstva Ide Brišnik Remec in Marjana Remca je podala skupna retrospektivna razstava v Umetnostni galeriji Maribor (2011), odlike njenega poznega opusa pa je izpostavila razstava v Bežigrajski galeriji 1 v Ljubljani (2017). Dela Ide Brišnik Remec hrani Umetnostna galerija Maribor, 2016. pa je avtorica izbor iz svojega opusa poklonila Narodni galeriji v Ljubljani.
Umetnica se torej analitično ukvarja tako s površinsko kot notranjo strukturo likovnih objektov (torej rastlin, sadežev in kamnov), pri čemer skozi harmonijo barvnih kompozicij odraža žarčenje življenjske energije z izrazitim zvočnim učinkovanjem v smislu sinestetičnega odzvanjanja naravnih vibracij. Tukaj se še posebej izrazi presevanje svetlobe – učinek, ki ga je umetnica do skrajnosti izrabila pri oblikovanju vitražev v cerkvi na Ptujski Gori. To lahko mirno označimo za slovensko Sikstinsko kapelo. V primeru njenih novejših slik ta učinek predstavlja belina papirnatega nosilca ali kot na pričujoči razstavi belo na belo na belo (beli nosilci na belih paspartujih na belih stenah), v skladu z njeno predstavo o brezmejnosti izžarevanja naravnih motivov. Glede svojih motivov pa je popolnoma jasna: tukaj ne gre za posnemanje ali mimesis, temveč za njene duhovne avtoportrete, za njeno lastno videnje narave in življenja, ki ga živi, ne oziraje se na vse negativne pojave, s katerimi se srečuje.
Žive rastline so njeni modeli
"Kot slikarka se ne osredotočam samo na zunanje, temveč raziskujem tisto, kar je za tem. To je pomembno povsod, še posebno pa v slikarstvu! Četudi mi je rastlina všeč, to naposled še ne pomeni, da jo lahko tudi narišem - če z njo nimam stika, če je ne doživim, če me nekaj ne pritegne in privlači, ne gre. Vse rože, ki stojijo v moji sobi, so tudi moji modeli. Danes sem odvisna od tega, kar mi prinesejo drugi (včasih mi prinesejo lepe reči, a jih zaradi umanjkanja stika ne morem narisati). Tudi s fotografijami si ne morem pomagati, ker gre za mrtev material. Za ustvarjanje pred seboj potrebujem živo rastlino - najprej določim izrez oziroma detajl ter format, ki mu bo primeren, potem sedem in rastlino kakšno uro samo gledam. Na začetku ne vidim nič več kot čisto običajen človek - ko dolgo opazujem, pa uvidim stvari, ki jih prej nisem; opazim prosojnost, prelivanja v notranjosti, žilice, energijske tokove, izginjanje barve na enem koncu in žarenje barve na drugem," je o svojem videnju in ustvarjanju rastlin povedala v intervjuju za Večer leta 2023.
