(VEČER 80 LET) Peter Ternovšek: Žal mi bo, ko ne bom mogel več vohati časopisov

V otroštvu sem igralca Petra Ternovška gledala na televiziji, v srednji šoli sem ga prvič videla na odru v našem dijaškem abonmaju, potem pa sem delovno spremljala njegovo zadnje delovno desetletje. Spomnim se njegovih vlog in spomnim se njegovih govor: ob prejetju Glazerjeve nagrade, še bolj tistega ob prejetju Borštnikovega prstana, najbolj pa tistega, ki je bil hkrati vloga in, verjamem, življenjski kredo, Sokratovega (za)govora, s katerim se je poslovil od mariborske Drame.

Izbrala sem ga, ker vem, da se od Večera ni poslovil. Včasih, ko ljubitelja in ljubljenca muze Talije posebej nagovorimo, pride njegov prisrčen mejl. Izbrala sem ga, ker vem, da ga vsi poznamo, vendar ne preveč. Nikoli ni silil v ospredje, nikoli ni vsiljeval odgovorov, res je prakticiral sokratovsko modro nevednost, nevednost, ki ve, da je najpametnejša, ker ve, da nič ne ve. Ne vem, kako sem si potem lahko sploh predstavljala, da bova naredila klasičen intervju. Navsezadnje sem videla, da v Večerovem arhivu ne manjka kritiških slavospevov njegovi igri, manjka pa intervjujev. Navsezadnje sem prebrala njegovo Knjigico, knjigo vprašajčkov, klicajčkov in zakajčkov, knjigo enostavčnih mislic, ki so nastale, ko so mu naročili čisto pravo avtobiografijo. Navsezadnje sem vedela, da je njegova maksima manj je več. No, ko sva potem spila kavico in čaj in lepo poklepetala in sem vključila diktafon, je Peter Ternovšek rekel: Zdaj pa, izmenjaje, vsak en stavek. Saj, kaj pa sem mislila: to je njegov žanr, pa naj gre za klasične dramske replike ali sokratski dialog. Navsezadnje sem ga, ne da bi se zavedala, izbrala, da bi me presenetil.

Kakšno je bilo gledališče, ko ste leta 1971 postali igralec in kakšno, ko ste leta 2007 postali upokojeni igralec?

Teater je dišal je po vonju iz Borisove pipe (kolege Brunček), po sedemnajstih letih od slovesa pa ob redkih obiskih diši po naklonjenosti, ljubeznivosti, srčnosti že redkih starih sopotnikov; na odhodu pa spet zadiši po Borisovi pipi.

Se je umetnost oddaljila od ljudi ali so se ljudje oddaljili od umetnosti (ali nič od tega)?

Umetnost je gibčna, skozi tisočletja raste, se prilagaja, predvsem teaterska kaže tudi ogledalo družbi in posameznikom, ki se je zato bojijo (predvsem hrepeneči po totalitarizmu) ter jo želijo uničiti; zaman, pravi zgodovina.

Je to, da se gledališče dogaja samo tukaj in zdaj, prekletstvo ali prednost?

Za nas je prednost, za prej omenjene pa prekletstvo.

Ste morda Knjigico napisali zato, da bi vendarle ostala neka sled?

Ganjen in vesel sem ko me ustavijo neznanke, neznanci, ki želijo obujati spomine na doživetja z mano v teatru, filmu, na televiziji, proslavah, prireditvah; tam je moja sled, Knjigice nihče ne omenja.

V filmu se vas še da videti, na odrskih deskah pa ne: je to zato, ker v resni dramatiki ni dedijev, v mladinskih filmih pa so?

Upokojitev mi je darovala bolezen, sem zelo naglušen in s slabim ravnotežjem (če kdaj opazite da cikcakam po cesti, je to to, pa še napiti se mi ni več treba) - kamera pa vse to lahko skrije.

Ali kdaj privoščite kak pogled vašemu Borštnikovemu prstanu?

Ta moj radostni zaklad je ljubosumne narave, zato me je prosil, naj ga položim v sef, ker noče deliti prstov z onim poročnim, in dodal, da bo v miru počakal ta veseli dan, ko ga podeduje Ravi.

Kakšen je bil Maribor, ko ste prišli vanj kot osnovnošolec?

Vsak večer na blazini namočeni s solzami, daleč od staršev, sestre, dveh bratov, pa tudi ponosen na pionirsko čepico in rutico, presrečen v slovenski delegaciji, ki obišče ob Dnevu mladosti tovariša Tita, ki ga ob polni mizi še nevidenih dobrot objamem in mu na uho tulim Mi se mamo radi - on pa z nami.

Kakšen je Maribor danes?

Maribor postaja pravo velemesto: središče kot iz škatlice, obrobje pa kot stara, zapuščena, raztrgana škatla?

Koliko je 78 let za človeka?

Toliko, kot sem star.

Koliko je 80 let za časopis?

Toliko, kot je star.

Koliko let ga že berete?

Od leta 1960.

Se vam zdi, da mu pešajo moči?

Mnogo manj kot meni.

Mislite, da se bodo časopisi obdržali?

Zagotovo, žal pa mi bo, ko jih ne bom mogel več vohati; v računalnik pa nosa res ne bom tiščal.

Mislite, da se bo poglobljeno branje obdržalo?

Ja, ker tisti, ki tako berejo, nikoli ne obupajo.

Bi lažje živeli brez scenskih umetnosti ali brez branja?

Težko, prazno, oropano bi bilo življenje brez njiju.

Kaj si mislite ob referendumski kampanji proti zakonu o dodatkih k pokojninam za izjemne dosežke na področju umetnosti?

V kampanji sem videl in slišal (na TV Slovenija) mladeniča, ki je ob koncu laži polnega nagovora zagrozil z maščevanjem ob, zanj, neuspešnem izidu referenduma, s citatom iz Uvoda Krsta pri Savici: vnel se bo boj, ne boj, mesarsko klanje; če so ga za to navdušili starejši mentorji, jim predlagam, da raje skupaj prebirajo Zdravljico, dan za dnem.

Bi si kdaj lahko predstavljali, da bi katerokoli državo vodil Donald Trump?

Mu ni treba, žal ima posnemovalce marsikje, tudi pri nas.

Se bojite, da bodo naši potomci živeli v slabšem svetu kot mi?

Sem v obdobju, ko živim sedanjost, uživam z njo in pesnikovimi besedami: "... ne bojmo se, naša smrt nas ne bo preživela."

Ste pesimist? (Po naravi ali letih?)

Duša optimistična, telo pesimistično.

Zdaj pa namesto Petre Peter Petra vpraša: A zahvalil se boš?

Jaaaa! Hvala Petri, Andreju, hvala večerovkam, večerovcem, hvala vsej množici neznanih, nevidnih ustvarjalcev, ki jim pošiljam čestitke ob jubileju, ki naj ga ne kvari novica o izgubi Kralja slovenske satire, Totega lista. Kralj je mrtev, naj živi kralj. In že je tu naslednik, večerovcem vsaka ČAST, NIKoli nas ne pustijo čakati.