Po študiju na ljubljanski Akademije za gledališče, radio, film in televizijo se je leta 1988 zaposlil v SMG. Uroš Maček je nastopil tudi v filmih ter sodeloval pri radijskih igrah, prejel je več nagrad.
Leta 1960 rojeni Maček je zlasti v 80. letih minulega stoletja sodeloval tudi s številnimi drugimi slovenskimi institucionalnimi in neinstitucionalnimi gledališči. Med najodmevnejšimi projekti na filmu in televiziji, pri katerih je sodeloval, so filmi Ljubezen iz leta 1984 režiserja Rajka Ranfla, Nobeno sonce iz leta 1984 v režiji Janeta Kavčiča in Vladimirja Ranika ter Doktor iz leta 1985 v režiji Vojka Duletča. Njegov glas poznajo tudi poslušalci radia, saj je sodeloval pri številnih radijskih igrah, literarnih nokturnih in podobnih oddajah, piše na spletni strani Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS).
Igral je v skoraj vseh gostovalno najuspešnejših predstavah SMG. Sodeloval je v trojici legendarnih uprizoritev iz konca 80. let minulega stoletja, Alici v čudežni deželi, Dramskem observatoriju Zenit in Šeherezadi. Vrsto vlog je ustvaril v sodelovanju z režiserjema Vitom Tauferjem in Diegom de Breo, pa tudi s Tomijem Janežičem, Jernejem Lorencijem, Ivico Buljanom, Matjažem Pograjcem, Borutom Šeparovićem in Oliverjem Frljićem. Pod režijskim vodstvom slednjega je soustvaril uspešnico mednarodnih festivalov Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!.
Pri SMG je nastopil v Shakespearjevem Kralju Learu v režiji Matjaža Bergerja iz leta 2010, Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski v Tauferjevi režiji iz leta 2011 in v predstavi Tri sestre Antona Pavloviča Čehovega v Janežičevi režiji iz leta 2011.
Leta 2010 je bil med prejemniki nagrade za izjemno kolektivno stvaritev v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! na Borštnikovem srečanju v Mariboru in leta 2002 posebne nagrade žirije Festivala malih odrov na Reki kot član igralske ekipe Treh sester za kolektivno igro. Leta 1991 je dobil priznanje ZDUS za vlogo Otroka 1 v Noči gostov.
