Razstavljena dela so že na daleč prepoznavna po svojem ekspresivnem naboju, hkrati pa so nosilci izjemne osebne izpovedi, navezujoč na zgodbe iz življenja umetnika in njegovih bližnjih. Za umetnikov slog bi lahko dejali, da je ne le ekspresiven, marveč celo novo ekspresionističen, navezujoč se celo na fauvizem, pri čemer so njegovo osnovno likovno izrazno sredstvo široke poteze s čopičem, ki so lahko bodisi transparentne ali pastozne, in s katerimi dejansko riše močno stilizirane oblike in like na robu abstrakcije. Poteze so različno dolge, včasih zarišejo celotno obliko, včasih samo fragment, skrajno samosvoje pa so "intervencije" navpično ali vodoravno adicijskih, lisastih nanosov barve, s katerimi označuje abstraktni prostor. Vukanove barve so tople, še več, žareče, kot so prelivajoči se odtenki rumene, rdeče, oranžne, rožnate, vijoličaste, vendar mu uspeva celo hladne modre nianse izraziti kot tople v kombinaciji s sosednjimi barvami, ki jih meša kar na platnu, še posebej z raznimi odtenki zelene.
Ob vsem eruptivnem koloritu pa nekromatska črna daje določeno težo in hkrati prostorsko globino v občutljivi kompoziciji barvne tehtnice.
Gre torej za takšne medsebojne odnose barv, ki bi jih lahko primerjali z medčloveškimi odnosi, ki so lahko topli ali hladni, ločeni ali združeni, ostro omejeni ali prelivajoči se, grobi ali nežni, togi ali gibljivi, močni ali šibki. Človeške osebe so močno shematizirane, njihovo individualnost pa opredeljujeta kolorit in konstrukcija posameznih likov oziroma teles, saj se zdi, kot bi bila sestavljena iz oblikotvornih fragmentov. Pri oblikovanju obrazov uporablja umetnik stilizirane poteze, do največ štiri ali pet linij, kot bi šlo za prvobitno, malodane otroško risbo. Primer takšnega združevanja likov in povezovanja obraznih potez je dvojna figuralna kompozicija, kjer se moški od zadaj približa ženski, jo objame in se s svojo glavo združi z njeno v enoten obraz. Običajno so, praviloma goli, moški in ženski liki upodobljeni bodisi v parih ali posamično, nameščeni v naravnem ali v čisto abstraktnem prostoru, ki bi ga lahko označili kot vsemirje.
Takšna kompozicija, ki združuje naravo in vsemirje, je kar zgodba dekleta z naslovne slike Ona in luna, v izjemni kolažni tehniki. Vsebina je preprosta, a hkrati poglobljena, saj gre, po besedah avtorja, za žensko osebo, ki živi po eni strani v svojem majhnem, subjektivnem, izoliranem svetu, po drugi strani pa jo spominja luna nad njo na neskončnost resničnega sveta okrog nje. Iz obeh svetov črpa življenjsko moč, ki ji omogoča preživetje. Podobno združevanje barv in likov je Vukan upodobil v triptihu Veni Vidi Vici, za katerega sam pravi, da govori o treh bratih, o njem, Jožetu in Igorju, ki so obremenjeni z določenim življenjskim bremenom, ki pa ima pozitiven učinek nanje in jih hkrati povezuje, a tudi oddaljuje. Tehniko označuje kot transparentno sliko.
Nič manj osebna ni slika Medved, ki prikazuje umetnika in očeta med nabiranjem gob, pri čemer sta si nadela tudi gobarski imeni. Oče je bil Jež, Šanji pa Medved. Več slik je namenjenih hudo bolnemu fantu, ki mu je bolezen za zmeraj spremenila življenje. Zaradi težavnosti okoliščin sta ga starša raje prepustila, da je odraščal po svoji volji. Vsaka slika, kot pravi umetnik, ima svoj smisel, svojo zgodbo, ki jo je doživljal, in hkrati predstavlja neke točke, ki jih je srečeval v svojem vesolju.
Celoten slikarski opus Aleksandra Vukana Šanjija je torej skrajno intimen, osebnoizpoveden in hkrati izrazno samosvoj, prvobiten, prepoznaven in očiščujoč, kot neke vrste aristotelovska katarza skozi umetniško ustvarjanje.
