Uroš Kaurin s sodelavci je za lutkovni oder pregnetel mitološke zgodbe in jih skupaj naslovil po zloglasni Pandori, ženski, narejeni iz gline, ki je seveda naredila tisto, česar ne bi smela, in je tako kot vse mitološke ženske torej kriva: odprla je skrinjico, da so prišli na plan bolezni, sovraštvo, zavist ...
Tudi pripovedi o Jazonu, Medeji, Narcisu ... v Kaurinovi interpretaciji (do)kažejo svojo univerzalnosti in brezčasnost, mnoge izmed njih pa v aktualni čas odzvanjajo še posebej glasno, pravijo v Lutkovnem gledališču Maribor. Zgodbe so prezentirane "skozi prosto pripovedovalsko formo, svežo lutkovno upodabljanje, včasih pa skozi zapleten verz in misli Publija Ovidija Nasa". Zakaj prav izbrane mitološke zgodbe? "Medeja razpira vprašanja ženske pozicije v svetu nekoč in nič manj danes, Faetonova zgodba govori o svetu, ki ga danes živimo – svetu norih okoljskih sprememb, ko svet gori in se utaplja, Narcis pa tudi o neznosni naravnanosti na jaz in samo jaz."
Špela Frlic, dramaturška svetovalka pri predstavi, pravi, da "ko gre za pripovedovanje nečesa tako starega, tako prežvečenega in tako pozabljenega, kot so mitološke zgodbe, ustvarjalec ne more biti nikoli zares prepričan, da so misli, ki jih izreka, sploh zares njegove".
Idejna zasnova projekta je skupinsko delo (poleg Uroša Kaurina in Špele Frlic še Aleksandra Andželovića, Mojce Bernjak, Lucijana Jošta in Darke Erdelji) in je temeljila na likovni podobi predstave oziroma zasnovi lutke, ki kot razpadajoča celota s pomočjo animatorja in pripovedovalca nosi različne simbolične pomene izbranih zgodb. Pandora je druga premiera v sezoni Lutkovnega gledališča Maribor in je namenjena mladini in odraslim. Nastala je v koprodukciji s Cankarjevim domom.
