(PRED PREMIERO) Dramatičarka je želela napisati besedilo, ob katerem bo njeni mami nerodno

Dinamična, urbana predstava uprizarja tri ženske sredi dvajsetih let, ki po zaključku študija vstopajo v svet odraslosti. Tri prijateljice v predstavi bodo odigrale Maša Grošelj, Beti Strgar in Lina Akif. Dramo je prevedla Živa Čebulj, režirala jo je režiserka mlade generacije Mojca Madon, dramaturginja je bila Tatjana Doma, za scenografijo je poskrbela Urša Vidic, za kostumografijo Tina Bonča, za koreografijo Anja Möderndorfer. Ženski ekipi so se pridružili lektor Jože Volk, skladatelj Luka Ipavec in oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak.

Da bo mami nerodno

Tatjana Doma je tekst označila za specifičen, kot je specifična njegova avtorica Ifeyinwe Frederick. "Je izjemno uspešna poslovna ženska. Pri šestnajstih letih je odprla svojo plesno šolo, ker ni želela delati v očetovem računovodskem podjetju. Odraščala je v Essexu in je globoko zasidrana v svojo etnično skupnost." Uspešna je postala tudi s prvo restavracijo nigerijskih tapasov na svetu, ki sta jo ustanovila z bratom. Tako v poslovnem delovanju kot dramskem pisanju se je želela pokloniti svojim nigerijskim koreninam. "Želela je pisati o tem, kar je sama doživela, o Essexu in njegovih ženskah, ki veljajo za lahke, o stereotipih, pritiskih, ki jih družba izvaja nad neporočenimi, temnopoltimi ženskami. Zanimivo je to, da je želela napisati besedilo, ob katerem bo njeni mami nerodno," je pojasnila dramaturginja in dodala, da so Cipe dramski debi Frederickove.

Brez dlake na jeziku

Ob prenosu v slovensko okolje so vse reference na avtoričine korenine iz besedila črtali. "Prišli smo do spoznanja, da je predstava generacijski portret, še bolj kot to pa nosi odkrito sporočilo, iskreno, brez dlake na jeziku razkriva anomalije sodobne družbe, ki se kažejo s samouničenjem kot posledico zlorabe spolnosti in drog. Ne smemo si lagati, da kulture cip v Sloveniji ni. Veliko tega lahko spremljamo v serijah, sodobni glasbi. V predstavi uporabljamo vulgaren jezik, saj o spolnosti, seksu, zlorabi drog ne moremo govoriti v evfemizmih. Poskušali smo ohraniti mejo govora, da je zelo naravno, kot se mladi ljudje pogovarjajo, da pa hkrati ne zaidemo predaleč," je povedala Tatjana Doma.

Ustvarjalke iste generacije

Mlada režiserka Mojca Madon je bila vesela povabila upravnice Tine Kosi, da je lahko delala z mladimi igralkami in izbrala besedilo, ki govori ravno o njihovi generaciji: "Zdi se mi, da ta generacija manjka v slovenskem gledališču. Zelo so me pritegnile teme, ki jih besedilo razkriva. Z igralkami smo debatirale o naših pozicijah glede teh tem, kje imamo predsodke, kaj se nam zdi sporno." Igralka Maša Grošelj je povedala: "Meni je bil največji izziv najti telesno sproščenost in samozavest, ki jo imajo te punce. Kajti moja življenjska zgodba je, čeprav sem podobnih let, kot so liki, vseeno malo drugačna. Ker sem zgodaj postala mama in me je to peljalo drugam kot na žuranje."

Generacija pod pritiski

"Cipe so slika utopičnih počitnic, ki bi se lahko zgodile na kateremkoli žurerskem kraju. Prostor, kamor se gremo zabavat, v navidezen mehurček brez skrbi, tegob in pričakovanj, kjer si lahko dovolimo vse. Kakor ugotovimo v predstavi, ne glede na to, kako daleč gremo, katere opojne substance zbašemo v telo, se ne da ubežati realnosti," je pojasnila dramaturginja. Dekleta hitro trčijo ob realnost in skozi njihove na videz sproščene pogovore o seksu, moških začenjajo pronicati težave, pred katerimi so pobegnile v žurerski raj. Na koncu ob vsem tem norenju tudi odrastejo. Ustvarjalci niso želeli moralizirati in reševati teh težav, so pa želeli odpreti številna vprašanja, ki se pojavljajo tej generaciji, ki je pod močnimi pritiski družbe. Ena od referenc je bila tudi razvpita HBO-jeva serija Evforija, ki govori o nekoliko mlajši generaciji. Serija je šokirala marsikoga, tudi dramaturginjo: "Priznati si moramo ta generacijski prepad, pozabiti na svoje predsodke, se približati tem mladim ljudem in jim prisluhniti."