Ingmar Bergman (1918–2007) ni bil samo eden najprepoznavnejših svetovnih filmskih scenaristov in režiserjev 20. stoletja, pač pa tudi eden najbolj eminentnih švedskih gledaliških režiserjev. Kot je sam rekel, je poročen z gledališčem, film pa je njegova ljubica. S svojo prepoznavno introspekcijsko avtorsko poetiko – iz katere je zrasel pojem "bergmanovski" – je podpisal več kot petdeset filmov in več kot sto gledaliških uprizoritev. Bil je neprekosljivi mojster psihološke drame.
Bergmanov opus je skoraj neločljivo povezan z njegovim življenjem, spomini na otroštvo in mladost, travmami, intimnimi frustracijami, trpljenjem, slabo vestjo in ostrim kritiziranjem sebe in drugih, so pred premiero zapisali v Drami SNG Maribor.
Pri pisanju scenarija za televizijsko serijo Prizori iz zakonskega življenja leta 1972, ki si jih je zamislil kot "serijo dialogov, nič nenavadnega", je izhajal iz lastnih izkušenj iz zakona z igralko Liv Ullmann, s katero sta bila v zvezi med letoma 1965 in 1970, in kot je zapisal sam, kot "absolutno dejstvo, da buržoazni ideal varnosti kvari čustvena življenja ljudi, jih spodkopava in straši". Kljub avtobiografskim motivom pa je Bergman v dramo spretno vnesel univerzalni boj med spoloma oziroma zakonskima partnerjema in družino.
Bergman je zvezo med Marianne in Johanom postavil pod povečevalno steklo; opazoval je, kako se približujeta in oddaljujeta, kako se v desetih letih spreminjajo njuni pogledi, čustveni odzivi, kako preigravata najrazličnejša stanja od ljubezni, vznemirljive privlačnosti, jeze, ljubosumja, hladne egoistične brezvestnosti do razočaranj in brutalne iskrenosti. Po izjemnem uspehu serije je Bergman ustvaril še istoimenski celovečerni film (ki je prejel več mednarodnih priznanj, med drugim so ga ovenčali z zlatim globusom za najboljši tujejezični film) in gledališko uprizoritev, ki jo je leta 1981 sam režiral v gledališču Theater im Marstall v Münchnu.
Johan in Marianne sta si v Prizorih iz zakonskega življenja dovolila biti pogumna, strahopetna, srečna, žalostna, jezna, ljubeča, zmedena, negotova, zadovoljna, zvita, neprijetna, otročja, zlobna, nedoumljiva, veličastna, malenkostna, fizično ljubeča, brezsrčna, neumna, bedna, nemočna: na kratko tipični človeški bitji.
Pod zakonsko vivisekcijo se podpisuje mlada in perspektivna avstrijskokoroška Slovenka Mira Stadler, lanskoletna dobitnica nagrade stella22 za udarno uprizoritev, ki jo je z mladimi gledališčniki pripravila v dunajskem Burgteatru.
V predstavi igrata Ksenija Mišič in Vojko Belšak. Besedilo je prevedla Alenka Klabus Vesel, dramaturška svetovalka je Maša Pelko, scenograf Andrej Rutar, kostumografinja Katarina Šavs, avtor glasbe Nikolaj Efendi, lektorica Mojca Marič, oblikovalec svetlobe Tomaž Bezjak, asistentka lektorice (študijsko) Nuša Pangerl.
Režiserka Mira Stadler
Mira Stadler (Celovec, 1992) je slovenska režiserka s Koroške. Že v svojih šolskih letih je z gledališkimi skupinami iz Celovca gostovala v Kopru, v Trstu, v Ljubljani, veliko v Mariboru, kjer so se ukvarjali z lutkami. Po študiju kulturne in socialne antropologije na dunajski univerzi je študirala režijo pri Martinu Kušeju na seminarju Maxa Reinhardta. Njeno diplomsko produkcijo Alles muss Glänzen so leta 2018 povabili na festival za mlade režiserje Körber Studio Junge Regie v Hamburgu. Po študiju je bila asistentka režije v Residenztheatru v Münchnu, kjer je asistirala med drugim tudi Mateji Koležnik.
Nato je v dunajskem Burgtheatru delovala kot asistentka režije in tudi kot režiserka.
V okviru festivala CarinthiJA2020 je jeseni 2020 v Šentjakobu uprizorila svojo prvo dvojezično predstavo Kommen.Gehen.Bleiben // priti.oditi.ostati.
V celovškem teatru Kammerlichtspiele je 2022 napisala in režirala komedijo Tatsächlich Liebe.
Januarja 2023 je prvič režirala v Mestnem gledališču Celovec, kjer je uprizorila čilensko psihodramo »Smrt in dekle« avtorja Ariela Dorfmana. Živi na Dunaju. (Geslo na portalu Sigledal)
