Otroke skrbi, ali bo družina lahko ostala v stanovanju

Na mariborski osnovni šoli se pojavi grafit z napisom Znanje osvobaja, pod katerega je podpisan Robi Kapuca, za katerega nihče ne ve, kdo je. Grafit se nato spremeni v Sranje osvobaja, še en pa se pojavi na pročelju hiše, v kateri živi Alma, ena izmed likov. Medtem nekdo vdre v šolsko redovalnico in vsem otrokom popravi ocene v petice. Kdo je skrivnostni Robi Kapuca, se sprašujejo otroci in predstava #robikapucawashere, ki se ukvarja predvsem z družbeno neenakostjo in revščino, vendar tega niso želeli postaviti v središče, zato so si izmislili detektivko, pojasnjuje dramaturginja in avtorica besedila Jera Ivanc. "Skozi ugibanje, kdo stoji za vsem tem, se mladi ljudje srečujejo, mi pa spoznavamo njihove zgodbe. Seveda je Robi Kapuca aluzija na Robina Hooda, simbol upora proti neenakosti in boja za socialno pravičnost."

Okrog detektivke je spletena zgodba Doroteje in Marka, otrok iz sedemčlanske družine, ki ji grozi, da se bo morala izseliti iz dotrajanega najemniškega stanovanja na Lentu. "Otroškemu občinstvu je treba svet kazati ne samo takega, kot je, temveč jim je treba tudi pokazati, kako bi lahko bilo, jim dati zglede," je dodala Jera Ivanc. Še pred današnjo predpremiero in jutrišnji premiero so v Lutkovnem gledališču Maribor (LGM) otroke mariborskih osnovnih šol povabili na testno vajo. "Prva stvar, ki jih je zelo skrbela, je bila, ali bo družina ostala v stanovanju. Presenetilo me je, kako močan je bil njihov odziv. Druga stvar pa seveda, kdo je bil Robi Kapuca," je na tiskovni konferenci pred prvimi uprizoritvami povzela dramaturginja. 

Nevarnost moraliziranja

V LGM so režiserko Niko Bezeljak k ustvarjanju predstave povabili z zamislijo o uprizoritvi, ki govori o socialni izključenosti na podlagi družbenega sloja, ki mu pripadaš, in revščini. Predstava bi zato lahko bila namenjena več starostnim skupinam, a so izbrali skupino otrok, ki so starejši od deset let. "Zadnje čase se veliko ukvarjam s tem, kako nagovarjati to starostno skupino, katere teme jim predati. Zdi se mi pomembno, da jih jemljemo kot publiko tudi zato, da jih zadržimo v gledališču. Tema predstave spodbuja kritično razmišljanje in družbeni angažma, kar je za to starost otrok aktualno," meni Nika Bezeljak in ob tem še dodaja, da se pri tej starosti začnejo graditi temelji za oblikovanje skupka vrednot in življenjske filozofije, o kateri začnejo mladostniki resneje razmišljati v srednji šoli. "Tabuje je treba, zato da ne ostanejo tabuji, najprej opaziti. Pri takih temah je hitro nevarno, da začnemo moralizirati, dajati lekcije in se v gledališču postavljati v višjo pozicijo," meni režiserka. Namesto tega so želeli z uprizoritvijo vzpostaviti dialog in se pogumneje lotevati neenakosti in revščine. Pri tem pa s prstom niso želeli kazati na posameznike, ki se zaradi tega ne bi dobro počutili. "Ukvarjali smo se z vprašanjem, kako globoko zarezati, kdo bo sedel v dvorani, kako se bo ob tem počutil, kakšna aktivacija se bo sprožila." 

Liki spregovorijo v mariborskem dialektu. Kot je povedala lektorica Metka Damjan, se z nižanjem jezika v gledališču sicer ni srečala prvič, je pa to sploh v lutkovnem gledališču redkeje. "Pri izbiri jezika se ne odločaš samo za zvrst, ampak tudi za podzvrsti. V predstavi se uporablja mladostniški jezik, torej sleng, ki je postavljen v mariborsko okolje, okolje, v katerem smo. Nismo želeli, da štajerščina postane primitivna. Kot vemo, je ta meja zelo tenka. Igralki sta veliko delali na ritmu, tempu, barvi glasu, načinu govora. Jezik se prilagaja vsakemu karakterju."

V navdih so bili zidovi in grafiti mesta

Igralki, ki usmerjata lutke, sta Barbara Jamšek in Vesna Vončina. "Na bralnih vajah smo se seznanili s tematiko in težo zgodbe, toda ko sem dobila lutke v roke, se mi je zdelo, da moram stopiti stran od zgodbe, manj razmišljati o sporočilnosti, temveč najprej usvojiti lutke in tehnologije. Z Barbaro sva se skozi vaje povezali, ne da bi se sploh pogovarjali, ugotovili, kako si pomagati. Ker ena igralka govori dva lika, lutke pa animirata dve igralki, je to v resnici en človek," je na tiskovni konferenci razmišljala Vesna Vončina. Po mnenju Barbare Jamšek so se v predstavi #robikapucawashere poslužili za lutkovno gledališče dramskega pristopa in analize likov. "Prizori so filmski, zdaj smo pri nekom doma, potem pri drugem, v šoli, pa spet doma. Ves čas vlečemo linije likov in spremljamo njihove transformacije. Lutke so že same po sebi tako žive, da je v užitek delati animacijo. Vsakič, ko me lutka pogleda, zaradi poslikave obraze vidim čustva lika," je povedala Barbara Jamšek. 

Avtorica likovne podobe je Samira Kentrić, ki je z LGM sodelovala prvič, to je bila sploh njena prva izkušnja z oblikovanjem lutk, ki se je je lotila preko gledališke delavnice. "Navdušila sta me tako profesionalnost sodelavk v ekipi kot aktualnost vprašanja, kako otrokom predstaviti revščino in neenakost med otroki. Spomnila sem se srednje šole, kjer smo na modnem oblikovanju izrisovali kolekcije za otroška oblačila, mene pa je že tedaj bolj zanimalo, kdo je otrok, ki bo oblačilo nosil, kakšen značaj ima in kakšen naj bo, da bo videz še podprl njegov značaj," je povedala Samira Kentrić, ki je med ustvarjanjem predstave v Mariboru tudi bivala, zato si je lažje predstavljala "zidove in grafite tega mesta, ki so služili za osnovo in navdih grafičnemu ozadju predstave".

Avtor glasbe je Vasko Atanasovski, scenografka Nika Zuljan, kostumografki Samira Kentrić in Mojca Bernjak, animatorja videa Nika Zuljan in Aljaž Fredi Novak, oblikovalec svetlobe Gregor Dvornik, oblikovalec zvoka Aljaž Fredi Novak, glasova sta prispevala Urša Kavčič in Uroš Kaurin, lutkovna tehnologa Mojca Bernjak in Tin Matuš, izdelovalci lutk in rekvizitov Mojca Bernjak, Tin Matuš, Darka Erdelji in Mitja Ritmanič, izdelovalci scenografije pa Lucijan Jošt, Branko Caserman in Mitja Pastirk.