Žanr znanstvenofantastičnega filma je v minulem desetletju močno zaznamoval filmsko sceno na najvidnejšem nivoju komercialnega filma. Režiserja Christopher Nolan in Denis Villeneuve sta se prav s tem žanrom prebila med najpomembnejše ustvarjalce današnjega časa, v to druščino pa nedvomno spada tudi Alex Garland. Devetinštiridesetletni Londončan je kariero začel kot scenarist filmov 28 dni pozneje (2002), Sončna svetloba (2007) in Ne zapusti me nikdar (2010), preden je tudi sam prestopil med režiserje ter je s filmoma Ex Machina (2014) in Uničenje (2018) posnel dva vrhunska primerka špekulacij o človeški prihodnosti.
Njegov najnovejši izdelek je osemdelna serija Devs, ki je minuli teden zaključila svoje predvajanje pri spletnih ponudnikih Hulu in Amazon. Garlandov prehod med televizijske ustvarjalce dovolj zgovorno priča o tem, kako visok profil ustvarjalcev dandanes privabijo podjetja, ki se sploh ne nameravajo ukvarjati s kino ali festivalsko distribucijo svojih izdelkov. V serijo Devs vstopimo preko lika Sergeja (Karl Glusman), rusko-ameriškega programerja, ki dela za eminentno visokotehnološko podjetje Amaya. Nadarjeni mladenič po predstavitvi svojega inovativnega računalniškega algoritma prejme povabilo, naj se pridruži enoti podjetja, ki se ukvarja s strogo zaupnim prebojem na področju računalništva. Ko direktor podjetja Forest (Nick Offerman) novinca odpelje v skrito enoto Devs, se pred Sergejevimi očmi odvije šokantno razkritje, zaradi katerega so naenkrat ogrožena življenja vseh vpletenih.
Garland se znova izkaže kot avtor, ki izvrstno razume, kje tiči učinek znanstvenofantastičnih filmov na gledalca. Serija namreč ne ponudi samo intrigantne pripovedi, temveč tudi spektakularno vizualno plat, ki jo najbolje uteleša privlačno oblikovan osrednji prostor dogajanja. Vendar pa se Devs umešča v današnje trende znanstvenofantastičnega filma tudi zaradi tega, ker ne gre toliko za povsem izvirno pripoved, temveč za reinterpretacijo nekega preteklega klasika. To je Garland počel že v svojih prejšnjih filmih: če je bil Ex Machina nov premislek problematike iz Iztrebljevalca (1982) in je bilo Uničenje mogoče videti kot remiks Lovecraftove zgodbe Barva iz vesolja (1927), potem si režiser v Devs za osnovo vzame dilemo iz Solarisa (1972) Andreja Tarkovskega in na podoben način raziskuje zdrs v norost zaradi preveč slikovitega fantazmatskega spogledovanja z izgubljenim človekom.
Brez opredelitve ali za resnično znanost ali za fiktivno špekuliranje
