Najboljši oziroma izbrani film je na 14. ediciji festivala Dokudoc postal Fiume o morte! hrvaškega režiserja Igorja Bezinovića, s čimer je to naslednja v seriji nagrad, ki jih ta film letos prejema na evropski filmski sceni. Tekmovalno žirijo so letos sestavljali Igor Stanojević, Hrvoje Pukšec in Žiga Brdnik, v obrazložitvi pa so zapisali: "Izrazno izviren, zgodovinsko zanimiv in politično aktualen film Fiume o Morte! Igorja Bezinovića predstavlja svež in izjemno avtentičen ustvarjalni vzlet dokumentarnega filma v širši regiji."
Slovenska koproducentka Marina Gumzi je ob podelitvi nagrade povedala: "Kot koproducentki filma in Mariborčanki mi je Dokudocov izbor seveda posebej drag. Igorju in koproducentom sem novico sporočila z velikim ponosom. Fiume o morte! je pred slabim tednom sicer začel s slovensko kinodistribucijo; poklon s strani Dokudoca je temu imenitna popotnica. Na Hrvaškem je film že pred nekaj tedni premagal prejšnji rekord in postal najbolj gledan hrvaški dokumentarni film vseh časov. Glede na odzive občinstva na Dokudocu, ter na drugih slovenskih festivalih, kjer smo s filmom že gostovali, imam zelo dober občutek tudi glede vtisa, ki ga bo film pustil na slovenskem občinstvu. Časi se vztrajno šilijo in vse bolj je jasno, da se naš svet še ni izvil iz zla, ki ga je tako tragično zaznamoval v preteklosti. Film govori prav o tem, o demonih iz preteklosti, obenem pa vliva upanje v skupnost zdaj in tukaj: v pokončno, odgovorno, solidarno držo. V premislek in akcijo. In v humor."
Na Hrvaškem je film že pred nekaj tedni premagal prejšnji rekord in postal najbolj gledan hrvaški dokumentarni film vseh časov
Kot so zapisali organizatorji festivala gre v mnogih pogledih gre za "izjemno delo, ki odpira malo znano, a presenetljivo aktualno zgodovinsko poglavje." Film gledalca popelje v leto 1919, ko je ekscentrični pesnik, aristokrat in vojaški častnik Gabriele D’Annunzio samovoljno razglasil Reko (tedaj Fiume) za italijansko regenco Kvarnerja. Sledila je 16-mesečna okupacija, ki velja za enega najbolj bizarnih političnih eksperimentov v zgodovini. Bezinović – sam rojen v Reki – se je skupaj s someščani podal v drzen ustvarjalni proces: ta epizoda ni zgolj rekonstruirana, ampak reinterpretirana, premešana med dokumentom, fikcijo in kolektivnim spominom. "Film izstopa po drznosti, dolžini in vizualni moči. V 112 minutah odpira razpravo o nacionalni identiteti, politiki in kulturi spomina, hkrati pa s humorjem in ironijo razkriva, kako zgodovina še vedno odmeva v današnjem času. Gre za delo, ki ni le pomemben prispevek k sodobni dokumentaristiki, ampak tudi vabilo k razmisleku o Evropi, mejah in utopijah oblasti," beremo na spletni strani festivala.
Omenjena žirija pa je kot posebno omembo izpostavila film Gora se ne bo premaknila slovenske režiserke Petre Seliškar. "Posebno omembo podeljujemo filmu Gora se ne bo premaknila za vizualno impresiven, globoko intimen vpogled v življenje na robu moderne družbe, ki vztraja v sožitju človeka, živali in narave," so zapisali žirantje, medtem ko organizatorji na spletni strani film opisujejo takole: "Film subtilno in premišljeno prikazuje življenje treh bratov v gorah Severne Makedonije, nastal pa je v koprodukciji Slovenije, Francije in Severne Makedonije ter nosi pečat intimnega dokumentarnega opazovanja vsakdanjega življenja. Vsako leto trije bratje — Zekir, Zarif in Zani — preživijo več mesecev v gorah, kjer skrbijo za družinsko čredo. Starejša brata vodita ovce po višjih pašnikih, najmlajši ostaja v spodnji koči in skrbi za krave. Njihov ritem je določen z delom, ki se ponavlja iz dneva v dan, a med tem ostajajo trenutki za igro, smeh in pogovor. V tej odmaknjeni pokrajini se bratje soočajo z vprašanji odraščanja: kdo so kot posamezniki, kaj jih povezuje kot brate, in ali je v tem načinu življenja mogoče najti stabilnost, svobodo ter prihodnost. Film izstopa po občutljivem opazovanju, vizualni poetičnosti in čustveni iskrenosti, zaradi česar je žirija prepoznala njegov poseben prispevek k sodobni dokumentarni produkciji."
Petra Seliškar je ob prevzemu nagrade povedala: "Hvala Dokudocu za prekrasen festival in čudovito izkušnjo. Hvala občinstvu, ki je napolnilo dvorano, in hvala žiriji, da je film prepoznala ter mu podelila posebno omembo. Po vseh nagradah in nominacijah po svetu je film zdaj prejel tudi priznanje doma – kar mi pomeni še posebej veliko. Hvala, da se na Dokudocu v Mariboru dokumentaristi počutimo doma."
