(LUTKOVNA KRITIKA) Cesar je še vedno gol, če je oblečen, pa nosi kitajsko robo

Ko so mariborski otroci socializma (in tudi že medvojni otroci) poslušali ali gledali Cesarjeva nova oblačila, so si jih zelo verjetno lahko naslikali bolj živo kot drugi slovenski otroci. V slovenskem Manchestru poklic tkalec (resda skoraj izključno v ženski obliki) ni bil abstrakcija. Tri desetletja po tem, ko je šla v maloro Mariborska tekstilna tovarna (pa družbena ureditev in država), se je (sicer ne konkretno imenovana in tudi ne natančno locirana) znašla v pravljici o cesarjevih novih oblačilih. V njenih opuščenih halah se igrata fantka, en otrok očeta, ki je tukaj delal in izgubil službo, drugi otrok matere, ki je sem prišla iskat delo. Ampak dela ni, cesar in vse cesarstvo z njim sta oblečena v to, kar izdelajo v tovarnah v "cesarstvu pred cesarstvom vzhajajočega sonca". Natančneje, v oblačila, ki jih tam izdelujejo otroci. Otroka iz predstave se najprej spomnita pripovedi o časih, ko je tovarna še funkcionirala (sindikalni plesi in sindikalno morje), potem pa skleneta, da bosta tudi onadva oblekla cesarja. Če lahko to počnejo otroci z daljnega vzhoda, zakaj ne bi mogla onadva?
Potem je nekaj časa vse tako kot pri Andersenu, na koncu pa, ko je cesar torej nag, tkalca pa polna zlatnikov, se še zadnjič vrnemo v stare čase: otroka skleneta, da bosta večino zlatnikov razdelila med cesarjeve podanike, da bodo lahko odkupili tovarno, jo znova zagnali in (samoupravno) vodili, nekaj malega pa si bosta prihranila za sladoled in morje.