(INTERVJU) Zoran Smiljanić: Strip je še zmeraj velika skrivnost, ki jo poskušam odkriti

Aktivnosti Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina so v zadnjem letu dobile opazno okrepitev na knjižnem področju. Po lanski izdaji knjige intervjujev z najodmevnejšimi gosti dosedanjih 20 edicij festivala je zdaj v sodelovanju z ZRC SAZU izšla še knjiga Fritz Lang: Ljutomer - Berlin - Hollywood. V njej avtor Zoran Smiljanić v stripovski obliki pove zgodbo legendarnega avstrijskega režiserja, znanega po filmih, kot so Metropolis (1927), M (1931) in trilogija filmov o dr. Mabuseju. Posebno mesto v tej biografiji tu privzame Langovo šestmesečno bivanje v Ljutomeru in še posebej njegov odnos s filmskim pionirjem Karolom Grossmannom, ki naj bi prav tako vplival na odločitev, da se tudi sam odpravi na pot filmskega režiserja. Če je lanska knjiga intervjujev obeležila 20 let ustanovitve Grossmannovega festivala, tokratna izdaja slavi kar dve obletnici: 110 let Langovega bivanja v Prlekiji in 120 let nastanka prelomnih filmskih zapisov Karola Grossmanna. Za uprizoritev teh dogodkov v stripovski formi je bil Zoran Smiljanić nič manj kot idealen kandidat, saj že leta tesno sodeluje s programsko ekipo Grossmannovega festivala.Na začetku knjige zapišete, da vas je Fritz Lang usodno zaznamoval, že dolgo preden ste se lotili tega stripa. Kako globoko ste se morali znova zakopati v njegovo življenje in delo in kaj ste tokrat spoznali novega o njem?"Najprej sem moral opraviti domačo nalogo, ki me čaka pred vsakim stripom, kjer nastopam v vlogi (so)scenarista in risarja: prebral sem kup knjig, člankov, intervjujev o predmetu svojega raziskovanja, v tem primeru sem si ogledal še vse Langove filme, ki jih je kar nekaj. Nato sem vse to odložil na stran in pobrskal za svojimi otroškimi in mladostnimi spomini na Langa, na moj osebni odnos z njim. Nazadnje je bilo treba to subjektivnost in objektivnost splesti, spojiti, spariti v skladno, zanimivo in, če bog da, zabavno celoto. To je moj način dela. V tem primeru sem se kot hudič križa izogibal kronološki biografiji od zibke do groba, katero sem zdrsal do amena pri biografijah o Cankarju, Plečniku, Kajuhu ... In kaj novega sem spoznal o Fritzu Langu? Nerad priznam, da najbolj lucidno odkritje ni zraslo na mojem zelniku, ampak je delo Marcela Štefančiča: da je Lang namreč vse življenje snemal neme filme (čeprav je posnel veliko zvočnih) in da so nemi filmi bližje stripu kot zvočnemu filmu. Nemi film je enak stripu? Le zakaj se tega nisem jaz domislil?!" Prispevek, ki se ga premalo zavedamoLang je bil eden tistih režiserjev iz zgodovine filma, ki niso bili samo tehnični in estetski inovatorji, temveč so s sociološkim pristopom v svojih filmih sijajno ujeli bistvo nekega zgodovinskega trenutka, podobno kot kasneje Kubrick, Tarkovski, Haneke. V stripu omenjate njegov velik vpliv na kasnejše filme. Se vam zdi, da zaradi vse večje časovne razdalje dovolj častimo njegov prispevek k zgodovini filma? "Ne, mislim, da je Lang danes neupravičeno zapostavljen, tako kot tudi številni filmski klasiki. Gledalci nimamo več potrpljenja, da bi se ubadali s starimi filmi in zahtevamo takojšnjo zadovoljitev vseh naših čutov. Tudi moj cenjeni kolega Tomaž Lavrič pravi, 'da ga ta stara jajca ne zanimajo.' Vse premalo se zavedamo, da je današnja kinematografija nastala na plečih starih mojstrov, ki so jo ustvarili tako rekoč iz nič. Pozabili smo na prave filmske bogove in se zadovoljili z zlatimi teleti, ki so bolj atraktivna, pisana in všečna." V biografski zgodbi se zelo poglobite v njegovo osebno življenje, celo v intimne detajle. Kaj je bil najpomembnejši vir za te vidike njegovega življenja?"Informacije sem črpal iz številnih virov, predvsem pa iz knjige Patricka McGilligana Fritz Lang: The Nature of the Beast (v prostem prevodu Narava zveri) iz leta 1997, ki velja za referenčno delo o Langovem življenju in delu. V njem je avtor podrobno raziskal režiserjevo osebno in poklicno življenje, govoril s številnimi pričami, prebrskal goro dokumentacije ter seveda pokukal tudi v Langovo intimo. Tu ne gre za žgečkljiv senzacionalizem, ampak za portret polnokrvnega in potentnega ustvarjalca, ki je spal z največjimi nemškimi in hollywoodskimi zvezdnicami svojega časa in v seksualnosti užival do svojih poznih let. Langova nekoliko deviantna seksualnost je pač del njegove osebnosti, vidimo jo tudi v njegovih filmih, le zakaj bi jo v stripu zamolčal? Med dokaze, kako temeljito je McGilligan opravil svoje delo, sodi tudi del knjige, kjer omenja Langovo polletno bivanje v Ljutomeru leta 1915 in druženje z dr. Karolom Grossmannom. Kolikor vem, je to prvič, da se je ljutomerska zgodba znašla v kaki tuji knjigi, do takrat je namreč iz vseh ostalih biografij umanjkala. In tudi sam Lang je ni nikoli omenjal. Tu pa je McGilligan nekako prišel do Jureta Mikuža, avtorja knjige Fritz Lang (z Zdenkom Vrdlovcem), ki ga je izčrpno informiral o Langovih aktivnostih v Ljutomeru. Gilligan je to tudi objavil v knjigi, Slovenija pa je prišla na svetovni zemljevid. Od tod naslov stripa Ljutomer - Berlin - Hollywood."Ljutomer kot začetek velike umetniške potiKot zapišete, je Lang rad potvarjal dejstva o svojem življenju. Koliko je v tej zgodbi mitologije in koliko preverjenih dejstev? "Lang je tako kot filme režiral tudi svoje življenje. Skrbno je pazil na javno podobo, izpuščal je neprijetne dele in olepševal dosežke in uspehe. Da ne bi ostalo le pri režiserjevi verziji, sem v strip pripeljal še trumo njegovih sodelavcev, sopotnikov, sodobnikov, prijateljev, igralcev, ljubic, žena in celo Josipa Broza – Tita, ki o Langovi kompleksni osebnosti spregovorijo iz drugega zornega kota. Bralec oziroma gledalec stripa pa naj se sam odloči, komu bo verjel."Kateri detajli so pri "slovenskem" poglavju njegovega življenja tisti, ki vas najbolj begajo?"Težko je 'izmeriti', koliko je Grossmann zares vplival na Langa. Zagotovo mu je pokazal svoje amaterske filme in ga vpeljal v filmsko umetnost in tehnologijo. Dejstvo je, da je Lang v Ljutomer prišel kot kipar in slikar, zapustil nam je štiri dragocene kipe, a ko je zaradi ran okreval v vojaški bolnišnici, je tam napisal svoje prve scenarije za filme. Jure Mikuž in Zdenko Vrdlovec v njuni knjigi odkrivata številne motive iz ljutomerske cerkve, dvorca Dornava in Ptujske Gore v poznejših Langovih filmih. Lahko, da gre za kompleks malega naroda, ki se šlepa na velikega ustvarjalca, lahko pa je Ljutomer začetek velike umetniške poti. Argument za slednjo trditev je ravno Grossmannov festival: le komu v Sloveniji je uspelo na lokalni butični festival pripeljati zvezde svetovnega formata, kot so Christopher Lee, Roger Corman, Franco Nero, John McTiernan in številni drugi?" Takšnih ne delajo večLangu so zaradi strogih metod očitali, da "bi dal za film koga ubiti, če bi jo lahko odnesel brez kazni". Ali po vašem mnenju film kot umetnost danes nekaj izgublja, ker takšni načini dela, kjer gredo ustvarjalci v ekstreme, da bi zadovoljili zahtevam filma, niso več sprejemljivi? "Danes te strasti, norosti, idealizma in fanatizma, da 'bi dal za film koga ubiti', definitivno ni več. Vse to je obstajalo v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja, v času, ko sem odraščal, potem pa je razen redkih izjem izumrlo. Filma so se polastile korporacije, studijski šefi in trgovci z novci ter ga degradirali na produkt, ki pospešuje prodajo kokic in sladkih gaziranih pijač."Ob branju postane jasno, da je stripovska forma dejansko idealna za takšen način sporočanja, da lahko prehajate med fantazijskim in zgodovinskim registrom pripovedovanja. Ali tudi sami čutite, da lahko skozi to obliko poveste več, kot si lahko recimo privoščijo dokumentarni ali igrani filmi?"Strip je imel od nekdaj komplekse pred svojim velikim bratom filmom; je cenejši, nima gibanja, glasbe, zvoka, ne premore takega formata, dometa in odmeva kot film. Strip je film za reveže. Ima pa tudi svoje drobne prednosti, lahko pokuka v kotičke, kamor film vedno ne more. Skozi vse svoje ustvarjanje raziskujem izrazne možnosti stripa, strukturo, prepletanje različnih nivojev pripovedovanja, mešanje stilov, žanrov in kršenje pravil. Sicer nimam namena tekmovati z dokumentarnim ali igranim filmom, si pa ob njihovem ogledu večkrat rečem, hej, tole pa bi se dalo bolje povedati v stripu. In če to majceno prednost mojega medija opazi še kdo, sem zadovoljen."Grossmannov festival je pravi čudežKnjiga je krasen poklon Grossmannovemu festivalu, s katerim ste tesno povezani. Kako daleč sega vaše sodelovanje s festivalom in kaj vam kot ljubitelju žanra ta dogodek pomeni?"Res je, fantje in punce iz Grossmanovega festivala so po mojem mnenju ustvarili pravi (brez mali) čudež in nadaljevali pionirsko delo Grossmanna in Langa z drugimi sredstvi. Na festival so me nekega lepega dne povabili, prišel sem in ostal z njim. Z grossmannovci delim nagnjenost k obešenjaškemu humorju, problematičnemu okusu in bizarnim filmom. Kljub vedrom krvi in gravža je na festivalu vzdušje prijetno, prijazno in naravnost tovariško, kot na kakem taborniškem srečanju katoliške mladine. Vendar pa na Grossmannu nikoli ne veš, kaj te čaka za vogalom. Nikoli ne veš, koga boš srečal. Če bi mi kdo pred leti rekel, da se bom z velikim Johnom McTiernanom (Umri pokončno, Predator ...) ob zajtrku na idilični turistični kmetiji Hlebec pomenkoval o filmih, bi rekel, da se mu je zmešalo. Pa se je res zgodilo in to so mi omogočili ravno grossmannovci. Rezultat tega naravnega zavezništva je tudi ta strip, v katerega smo vsi skupaj vložili veliko truda, dela in sredstev. Lahko bi rekli, da je strip plod naše ljubezni."Kako po vseh teh letih vi sami dojemate razvoj svojega ustvarjanja? Kaj vas motivira, da kot avtor še vedno raziskujete nove tematike, načine izražanja in razvijate nove tehnike? "Uf, samega sebe težko analiziram, primanjkuje mi objektivnosti. Če že moram, bi svoje ustvarjanje razdelil v tri obdobja. V prvem sem bil jezen mladenič, ki je delal trde, politično provokativne in eksplicitne stripe (Hardfuckers), ki sodijo še v čas nekdanje države. V drugem sem se malo umiril in z Marijanom Pušavcem zasnoval in zrisal epsko sago Meksikajnarji, kar mi je vzelo dobrih deset let življenja. V tretji fazi pa sem se lotil zgodovinskih tem (Spomini in sanje Kristine B., Črni plamen: požig Narodnega doma v Trstu) in biografij (Cankar, Plečnik, Kajuh), kamor sodi tudi Lang. Čeprav sem zakorakal že v šesto desetletje življenja, sem stripovsko ostal radovedni otrok, ki se igra, raziskuje neznano in počne neumnosti, ki ga zabavajo. Strip je še zmeraj velika skrivnost, ki jo poskušam odkriti. In kaj je tisto, kar me žene k nadaljnjemu delovanju? Močna želja po dodatku k pokojnini za izredne umetniške dosežke, seveda. To je poglavitni motiv mojega ustvarjanja." "Lahko da gre za kompleks malega naroda, ki se šlepa na velikega ustvarjalca, lahko pa je Ljutomer začetek velike umetniške poti" "Langova nekoliko deviantna seksualnost je pač del njegove osebnosti, vidimo jo tudi v njegovih filmih, le zakaj bi jo v stripu zamolčal?"

zadnje objavljene

pogledi

mnenje

(INTERVJU) Zoran Smiljanić: Strip je še zmeraj velika skrivnost, ki jo poskušam odkriti

Preberite celoten članek

sponzorirana vsebina

povezani prispevki

izbrano

bonbon

kvadrati