(INTERVJU) Katja Zakrajšek, prevajalka: S svojim telesom in glasom v javni prostor, pa čeprav z masko in razkužilom za roke

Biti danes samozaposleni prevajalec in kulturni delavec, prekarec, pogodbenik pomeni biti izpostavljen eksistencialni bedi, ignoranci tistih, ki bi jim moralo biti mar za javni interes v kulturi. Ste angažirani v protestih vseskozi?
"Čeprav sem po naravi človek besede, ki nastaja v osamljenem stiku z drugimi zapisanimi besedami (zato pa sem literarna prevajalka in ne recimo performerka), so trenutki, ko moraš v imenu svojega razmišljanja skupaj z drugimi pristopiti v fizični javni prostor, s svojim telesom in glasom. Pa čeprav tudi z masko in razkužilom za roke. O tem, kaj je v vsakokratnih okoliščinah bolj državljansko odgovorno ravnanje - ostati doma v duhu previdnostnih ukrepov ali se odpraviti na protest zaradi političnih zlorab situacije epidemije, ki je ohromila javno življenje -, smo se zlasti v prvih tednih ogromno pogovarjali in se tudi različno odločali.
Protestom sem se pridružila najprej kot državljanka, ki nasprotuje korupciji, razgradnji demokratičnih institucij in mehanizmov nadzora, uničevanju skupnega dobrega (od okolja do medijev, od zdravstvenega sistema do kulture), zlorabam zakonodajnih procesov, blokiranju civilne družbe, avtoritarnim politikam in cvetočemu sovražnemu diskurzu, manipulacijam trenutnih oblastnikov in njihove medijske mašinerije. Gotovo sem še kaj izpustila, tako rekoč vsak dan dobimo še kakšen razlog in jih je že težko našteti v eni sapi.
Polje umetnosti in kulture, ki sta mu epidemija in (ne)upravljanje z njenimi posledicami zadala hud udarec, mi je seveda blizu, in kdo ga bo branil, če ne mi, ki delujemo v njem? To pa je po mojem mnenju neobhodno zvezano s širšim bojem za javni prostor in skupno dobro. Ogromno kolegic in kolegov razmišlja enako in dejavno sodelujejo tako na petkovih protestih kot v kulturniških akcijah, trenutno še pri pripravi antiproslave dneva državnosti."
Novi razkoli v kulturi, ki jih neti vladajoča garnitura z vsiljevanjem osebnega okusa v vrednotenje umetnosti, komercializacija kulture, ki jo propagirajo nekateri vidni uradniki ministrstva in voljeni evropski poslanci …, nevarno ogrožajo tukajšnjo umetnost in kulturo?
"Osebni okus ima v doživljanju umetnosti seveda svoje mesto, obenem pa okus ene posameznice, posameznika ni objektivno in edino zveličavno merilo njene presoje. Kar je problematično, je ta zdrs, pri katerem pozabimo na različnost okusov, pa tudi to, da sploh ne govorimo o razvijanju okusa. Pri športu nam je jasno, da moramo vložiti nekaj truda in vztrajnosti, pri umetnosti pa to razumevanje umanjka - in potem se zgodi, da za nedostopnost takoj okrivimo umetniško delo in ne morda lastnega pomanjkanja kondicije. Lažje je reči, da to ni nič vredno, in trditev podkrepiti s kronskim dokazom, da 'ne preživi na trgu'. Kot da je edino merilo vsega trg kot tržnica, prodajni prostor! Kaj pa trg kot prostor javnega, ustvarjanja, izmenjave in kritičnega preizkušanja idej, graditve skupnega?

Evropocentrični kanon utesnjujoč, dušeč

Kulturnopolitični model, o spremembi katerega govorimo že dolgo, ta čas grozi z uničenjem vsega vrednega, doseženega v kulturi doslej. Poznate francoske razmere, angleške - bi se bilo dobro zgledovati tam v marsičem?
"Nisem sistematično spremljala in primerjala praks iz tujine. Vsekakor si lahko samo želim, da bi tukajšnji politiki in političarke izkazali pol toliko zavedanja o javni podpori za umetnost in kulturo, kot je premore na primer irski predsednik Michael D. Higgins, ki je ta mesec pozval Evropsko unijo k skrbi za to področje in za tiste, ki delajo na njem. V izjavi njegovega urada beremo, da je 'prostor kulture ključen del demokracije in javnega sveta', in v njegovem pismu, da je umetnost to, kar 'nas dela bolj polno človeške'. Kako so že rekli naši nemški kolegi in kolegice - kultura ni vse, ampak brez kulture ni nič."
Prevajate iz francoščine, angleščine in portugalščine, vaši prevodi niso le vrhunski, nagrajevani, hvaljeni (Marie Ndiaye, Monique Truong, Machado de Assis ...), ampak naslove izbirate s posebnim občutkom za manj zastopano, nemainstreamovsko literaturo. Veljate za "ozaveščeno" prevajalko, kakšna je vaša "politika prevajanja"? To pot ste začrtali že s prvim prevedenim delom, Alahu ni treba Ahmadouja Kouroume. Kaj izbiramo, kadar izbiramo knjige za prevajanje, ste se vprašali na lanskem Prangerju o prevajanju v Mariboru in odgovorili: z izbiro lahko prevajalci izgrajujejo drugačen kanon svetovne literature. Svet onkraj Evrope in ZDA je prav tako kulturno relevanten, kajne?
"Dovolila si bom trenutek frustracije: noro se mi zdi, da je treba to sploh poudarjati! Seveda imamo poseben odnos do tega, kar nam je bližnje in znano. A zato nismo nič manj prebivalke in prebivalci istega sveta, v katerem smo neizbežno povezani. Tudi kot bralki se mi zdi stari evropocentrični kanon utesnjujoč, dušeč. Ne samo utesnjujoč: žaljiv. Ker mi prodaja en omejen drobec sveta, kot da je to vse, kar obstaja vrednega. Pa nimam nič proti avtorjem tega kanona! A Josepha Conrada bi morali brati skupaj s Chinuo Achebejem, Achebeja s Chimamando Ngozi Adichie, to s Kenom Saro-Wiwo. Camusa z Assio Djebar in Kamelom Daoudom. Margaret Mitchell, nalašč bom to rekla, bi morali brati skupaj s knjigami Toni Morrison. Za začetek.

Manjšinskost kot večinska izkušnja

V enem intervjuju ste uporabili zgovoren citat Aia Weiweia: "Literatura je prostor, kjer lahko skupaj vzpostavljamo nove realnosti, toda če literatura, do katere imamo dostop, ni reprezentativna, obstaja nevarnost, da se bodo v teh novih realnostih obnavljali predsodki in diskriminacija sveta, v katerem živimo." Problem je ta percepcija vse nemainstreamovske prevodne literature kot eksotike za sporadično "rabo"?
"Problem je že sama percepcija tega, kaj je mainstream. Kaj namreč dobiš, ko sešteješ vse manjšine, definirane po različnih kriterijih in oseh? Paradoksalno je ravno manjšinskost tisto, kar je, statistično gledano, večinska izkušnja. Večinsko in dominantno sta dve različni stvari.
Začne se že pri percepcijah spola. Baje se je pri enem od mojih zadnjih prevodov, Materinstvu Sheile Heti - knjige sicer nisem sama izbrala, sem je pa zelo vesela -, pojavila skrb, da je morda preveč 'nišna'. Tudi če bi bila kot knjiga o specifičnih izkušnjah cis žensk namenjena samo ženskam (pa ni!), je to približno polovica prebivalstva. To ni manjšinska niša!
Ali pa vzemimo knjige črnih evropskih in ameriških avtoric in avtorjev, ki so v tem hipu marsikje na vrhu lestvic branosti - pravim črnih, ker pišejo prav o neizbežnosti rasne zaznamovanosti in se v tem kontekstu sami izrecno afirmirajo kot črni. In zdi se mi seveda sijajno, da se jih bere, ker gre za odlična dela in ker govorijo o izredno pomembnih vidikih našega skupnega sveta. Še bolj sijajno pa bo, ko bomo njihovo branje normalizirali, da ne bo le nekaj, kar hlastno, a začasno pospremi izredne dogodke, ampak običajen del naše bralske diete. Za takšno spreminjanje navad je seveda sprva treba vložiti nekaj zavestnega truda in se spopasti z lastnimi slepimi pegami.
Kot prevajalka in literarna zgodovinarka se že dolgo ukvarjam s tem, kako so zgodovinski procesi evropske ekspanzije v samem temelju našega sodobnega sveta - ne le ekonomskem, tudi miselnem temelju, vendar kot taki večinoma povsem spregledani. Samo zato nas utegnejo njihove sodobne posledice tako presenetiti. Ena takih posledic je sistemski rasizem. Zadnje tedne sem se pridružila dogodkom v podporo protirasističnemu gibanju Black Lives Matter v Ljubljani. Če to ni bilo jasno že prej, so reakcije na to gibanje z njegovo v temelju zelo preprosto zahtevo po dejanski, ne le deklarativni enakosti, kar pa seveda zahteva daljnosežne družbene in politične spremembe, jasno pokazale, da bomo imeli z razgrajevanjem apriorne hierarhizacije človeških bitij glede na njihovo domnevno biološko poreklo še veliko dela tudi v Sloveniji."
Obstaja veliko literarno spregledanih delov sveta?
"Seveda. Spregledanost je relativna: vedno je treba vprašati, od kod gledamo. In se zavedati, da prezrte ostajajo tako tuje literarne geografije kot segmenti nam bližnjih in domačih literarnih prostorov. Za Slovenijo prav gotovo lahko rečemo, da so cele literarne celine, ne sicer povsem spregledane, ampak v bralski zavesti 'sploščene' na nekaj zgodb. Poseben problem je, kadar se tega ne zavedamo, ker potem iz poznavanja ene knjige izrašča zmoten občutek vednosti, ki pa temelji samo na tem, da smo prebrali premalo. Na koliko instantnih strokovnjakov za afriške literature in še huje, za 'Afriko' sem naletela v življenju. Kolegice arabistke, japonologi, sinologinje in tako dalje imajo gotovo podobne izkušnje.
Geografsko os spregledanosti pa vedno prečijo še druge. Nobena družba ni homogena in zato tudi noben literarni prostor ne. Vselej moramo biti pozorni na to, čigave glasove beremo in čigave puščamo ob strani - če spet vzamem prejšnji primer, koliko nebelih britanskih avtoric poznate? No, zdaj najbrž vsaj lansko Bookerjevo sonagrajenko!"
Prevajali ste med drugim angleško pesnico somalskega rodu, rojeno v Keniji, Warsan Shire, ki se v svoji poeziji posveča tudi izkušnji migrantstva - ''nadrealizmu imigrantskega vsakdanjika". Silno aktualna problematika ta čas.