(INTERVJU) Darko Sinko: Nekoč samoumevne stvari danes razpadajo

Dvainštiridesetletni Darko Sinko je po navdihu kratke zgodbe Morilski napad češkega pisatelja Karla Čapka ustvaril intrigantno pripoved o Borisu Robiču (Radoš Bolčina), ki nekega večera preživi strelski napad. Protagonistu se niti ne sanja, zakaj bi mu kdorkoli želel škoditi, kar ga vodi v temeljito preizpraševanje odnosov s svojimi bližnjimi. Inventuraje film, ki bo brez težav prepričal tudi največje dvomljivce v slovenski film, saj je celovečerec povsem na nivoju mnogo odmevnejših evropskih filmov. Z režiserjem smo se o izvrstnem prvencu pogovarjali po slovenski premieri na Festivalu slovenskega filma.Kako ste se odločili, da se boste lotili prav zgodbe Morilski napad Karla Čapka?Do nje sem prišel povsem slučajno med branjem Čapkove zbirke zgodb z naslovom Zgodbe iz enega in drugega žepa.Gre za zbirko detektivskih zgodb, ki niso toliko kriminalke, temveč v njih nastopajo detektivi ali policisti, ki razmišljajo o življenju in preteklih dogodkih. Začetek filma sem ukradel iz zgodbe Morilski napad, vendar pa Čapek kasneje zgodbo usmeri drugam, v kritiko češkega predvojnega esteblišmenta. Ko glavni junak razmišlja, kdo bi ga lahko napadel, se zave nekaterih krivic, ki jih je v preteklosti povzročil ljudem okoli sebe, in potem sam obupa nad preiskavo, ker je že sam storil preveč slabega. Meni je bil predvsem zanimiv ta pogled na ljudi okoli sebe, ki jih protagonist opazuje z nekim dvomom. Naenkrat so ogroženi tudi tisti najbolj samoumevni odnosi. To se mi je zdelo zanimivo in tudi zelo cinematično. Ta občutek iracionalnosti je bil tisto, kar me je intrigiralo in navdihnilo.Izvirna zgodba je precej univerzalna, a se vendarle odvija na Češkem. Ali ste med pisanjem scenarija v svojo različico vpeljali tematike, ki so specifične za slovenski prostor?Film Inventurav bistvu niti ni toliko adaptacija. Od Čapka sem vzel samo začetek, potem pa sem zgodbo razvil povsem po svoje. Hotel sem ustvariti slovenski film. Zgodbo, ki je vpeta v naše okolje in izhaja iz njega. Film je zgodba posameznika, ampak ima povezave z nekaterimi širšimi občutenji, predvsem povezanimi s srednjim razredom. Občutek, da nekoč samoumevne stvari danes razpadajo. Film je zelo aktualen v smislu neke širše deziluzije, in to niti ne samo tiste osebne.Film porodi tudi nekatere asociacije na nedavne politične dogodke, predvsemimam v mislih motiv nezaupanja do policije, ki je bil v času množičnih protestov aktualen bolj kot kdajkoli prej.Mislim, da je bila ta tema aktualna že v preteklosti. Ta dvom in prevpraševanje institucije sta tudi nasploh v družbi nekaj higieničnega. Institucije in država nasploh so orodja, s katerimi poskušamo urejati določene stvari, ampak lahko tudi zelo hitro okostenijo in jih je treba prezračevati, preverjati in razmišljati, kako lahko stvari naredimo še boljše. Na strani institucij se vedno dogajajo krivice in napake. Vemo tudi, da so šale o policistih vedno z nami. Zdi se mi tudi, da smo Slovenci nasploh nagnjeni k podrejanju avtoritetam in zunanjim institucijam.Film po svojem vzdušju in pripovednih postopkih, ko preko posameznikov spretno odpira širše družbene teme, spominja na filme romunskega novega vala. Je bil to vaš vpliv ali ste se bolj zgledovali po drugih filmarjih in slogih?Romunski novi val niti ni vplival name. Romunski filmi so redko karikirani, Inventurapa je do neke mere stiliziran film. Od romunskih režiserjev je do neke mere takšen recimo Radu Jude. Moji vplivi so zelo različni. Pri Inventurismo imeli v mislih Kaurismäkija, Buñuela, od slikarjev tudi Magritta. Pa ne, da bi bili pri tem črpanju direktni. Buñuel je eden mojih najljubših režiserjev, a ne bi rekel, da sem pri tem filmu neposredno kopiral njegov slog.V vašem delu ste dosegli nekaj zares redkega v slovenskem filmu namreč, da gledalec o naglasih, ki so v domačem filmu tako problematični,sploh ne razmišlja. Ali ste morali med snemanjem veliko razmišljati o tem vidiku, da vam je to uspelo?Vsekakor sem moral. To je problem, ki ga imajo vsi slovenski režiserji. Temu vidiku ustvarjanja filma se ne da pobegniti in s tem se je treba soočiti. Film sicer nima določenega kraja dogajanja, ampak se vidi, da je postavljen v Ljubljano. Kot ste že sami rekli, smo v tem smislu res poskušali biti tekoči in neopazni. Naši igralci prihajajo z vseh koncev. To je pač nekaj, s čimer se je treba na vajah spopasti in pridobiti neki občutek. Sam nasploh delam brez lektorjev, ampak instiktivno sledim nekemu občutku, da se na filmu vse skupaj sliši normalno. Je pa to vsekakor zahtevno, ker lahko hitro izgubiš občutek za te stvari. Ampak kot rečeno, tega problema nimam samo jaz, temveč se ga v zadnjih letih ali desetletjih zavedajo vsi slovenski režiserji.Inventuraje film, ki daje vtis, da nekoliko prekinja nekatere moteče avtomatizme, ki jih v slovenskem filmu nenehno gledamo. Pripoved vašega filma je tekoča, vsi vidiki, tako režija, montaža kot glasba, se ji podrejajo. To je film, ki je v tem smislu bolj na nivoju boljših evropskih filmov. Od kod izhaja ta preskok iz vašega lastnega občutka ali je to racionalen prelom s slovenskim filmom?Mislim, da iz obojega. Gre za kompleksno vprašanje. Ko s sodelavci gledam naše filme, opažamo stvari, s katerimi se strinjamo, in tudi stvari, ki nas motijo. Enako velja tudi za evropski film. Tudi evropski filmi so si postali podobni. Včasih smo v tem smislu zmerjali hollywoodske filme, a mislim, da niti evropski film ni imun na to. Ne glede na to, da se pogosto kitijo z avtorstvom ali art priokusom, so si v dramaturgiji in slogu režije zelo podobni. Meni je film zelo zanimiv medij, ker se da z njim poigravati in ga raziskovati. Ko veš, kaj zasleduješ, se lahko z njim začneš igrati. Inventuraje zelo pospravljen film. Ima klasično strukturo, poigrava se z žanrom in ta se obenem obrača v neko eksistencialno in širšo družbeno temo.Pa ste šli zavestno v to, da ste poskušali prekiniti trend določenih prijemov, ki so postali že skoraj stereotipno značilni za slovenski film in ki očitno izhajajo iz okornega učnega procesa na AGRFT?Sam na AGRFT-ju nisem bil najbolj priden študent. Vedno sem imel kakšne probleme. A ne bi se opredelil na ta način, da bi celo akademijo vrgel v smeti, čeprav sem imel tudi številne zadržke. A to ne zadeva samo mene. Mislim, da v slovenskem filmu nastajajo zelo različni filmi. To je stvar vsakega filmarja posebej. Vsak ima svoja ustvarjalna ali siceršnja načela, ki jim v življenju sledi.Vaš film je doživel opazen mednarodni uspeh, ko je bil izbran na festival v San Sebastianu, kjer je tudi imel svetovno premiero. Kaj pa za režiserja pomeni, ko njegov film uvrstijo v prestižni otvoritveni termin Festivala slovenskega filma?Vesel sem. Razumem, da je to neka čast. Vsekakor gre za neko priznanje. Po drugi strani pa bi se težko distanciral od svojih kolegov. Režiserji smo že od študentskih let vseskozi v nekih konkurencah. Načeloma pa velja, da smo vsi veseli, ko kateremukoli filmu na kakršenkoli način uspe, ker je to uspeh za slovenski film in kulturo nasploh. Festivali in nagrade sicer res lahko pomenijo neko objektivno priznanje, ampak smo po drugi strani gledali že zelo čudne filme, ki so vseeno prejeli nagrade, tudi tiste najpomembnejše. Tako je to treba jemati nekoliko z rezervo. Mislim, da športniki to zelo dobro povedo, ko rečejo: Ko zmagamo, ne smemo biti evforični, ko pa izgubimo, ne smemo biti čisto potolčeni. Mislim, da je predvsem pomembno, da si ljudje sami ustvarijo mnenje o filmih in potem vzpodbudijo še koga, da si film ogleda. Tudi evropski filmi so si postali podobni. Včasih smo v tem smislu zmerjali hollywoodske filme, a mislim, da niti evropski film ni imun na to

zadnje objavljene

pogledi

mnenje

(INTERVJU) Darko Sinko: Nekoč samoumevne stvari danes razpadajo

Preberite celoten članek

sponzorirana vsebina

izbrano

bonbon

kvadrati