(INTERVJU) Anja Štefan: Prizadevanje za isto stvar se pozna

Nagrado Prešernovega sklada je že dobil kak avtor, ki piše tudi za otroke, recimo Andrej Rozman Roza, a je bilo tudi pri njem v ospredju delo za odrasle. Vi pa ste segli po nagradi zgolj z delom za otroke - zbirko prirejenih ljudskih pravljic Tristo zajcev, pesniško zbirko Imam zelene čeveljčke in pravljico Zajčkova hišica. Bi tudi sami izpostavili ta vidik nagrade?

"Ko se ti ob nagradi oglasi toliko ljudi, se zaveš, da imaš res že velik bazen naklonjenih spremljevalcev. Še posebno lepo pa mi je bilo, da mi je čestitalo veliko kolegov. Neli (Kodrič Filipić) mi je recimo rekla: 'Uuu, Anja, super, to je preboj!' Nataša (Konc Lorenzutti) je rekla: 'Jaz sem tako vesela, kot da bi jo jaz dobila.' Peter (Svetina) mi je rekel: 'Ja, kok dobr!' in me je kar objel. Ne morem povsem posplošiti, seveda, vseeno pa se mi zdi, da smo to doživeli kot skupno javno priznanje našega področja.

Zdi se mi, kot da različna prizadevanja zadnjih desetletij rojevajo sadove. Recimo srečanje mladinskih pisateljev Oko besede. Na začetku ni manjkalo pametovanj in vzvišenosti nad prizadevanji organizatorjev, ampak na koncu je treba priznati, da je sled. Sled v občutku za skupnost, sled v tem, da smo avtorji vsako leto deležni izobraževanja na določeno temo, sled v tem, da enkrat na leto utrdimo, da je treba k naši publiki. To na dolgi rok pozitivno vpliva na odnose med samimi avtorji, pa tudi na to, kako se obnašamo navzven in kako smo sprejeti. Seveda so tu še bralna značka, ki zelo prispeva k dinamičnemu pretoku med avtorji in našimi bralci, pa slovenska sekcija IBBY (mednarodna sekcija za mladinsko književnost), pionirska knjižnica, pa Mariborska knjižnica in še mnoge druge, revija Otrok in knjiga in mladinska sekcijo Društva slovenskih pisateljev, ki je edina res živa sekcija društva … Ne rečem, da so odnosi med vsemi perfektni, a tolikšno prizadevanje za isto stvar se pozna."

Kot dislektiku mi nikakor ne bi uspelo vsega prebrati

Če še malo vztrajam pri "leitmotivu" Prešernovih nagrad – prav se mi zdi, da vedno znova opozarjamo, da je nikoli ni dobila Kristina Brenkova, mama sodobne slovenske književnosti za otroke. Gotovo je bila pomembna tudi za vaše delo?

"S Kristino sva se spoznali na podelitvi Levstikovih nagrad, ko je ona dobila nagrado za življenjsko delo, jaz sem pa nastopala. Stopila je do mene in mi rekla, da je opazila moje pesmi in da v redu pišem. To je bila ena tistih potrditev, ki so za mladega človeka zelo pomembne. Potem pa sem šla k njej, ko sem delala spremno besedo k njeni knjigi slovanskih pravljic Lonček kuhaj. Spraševala sem jo o vsem, o čemer sem bila negotova, pri delu z ljudskimi pripovedmi in pri lastnem pisanju. Najprej še uradno, čisto preplašeno, potem pa sva skupaj ožemali pomaranče in pili sok, imela je – vsaj v zrelih letih – tak sijajen smisel za humor, da je z njim lepo razrahljala ozračje. Po tistem sva se večkrat poklicali po telefonu, večkrat sem jo tudi obiskala. Ti klici in obiski so bili zame kot veter pod krila. Že v tistem trenutku sem imela občutek, kot da me je napolnila z elanom, seveda pa ni šlo le za tisti trenutek. So ljudje, ki jih jemlješ tako zares, da lahko ključno vplivajo na to, kako potem sam gledaš nase. Vplivajo na tvojo samozavest, na tvoj pogum, tvojo vztrajnost, tvoje iskanje. Posebno v času kriz, ki jih ima vsak, je zelo pomembno, da imaš takšno oporo. Krize pa sem seveda imela, že zaradi preobremenjenosti, imam veliko družino in mi v ustvarjalnem smislu – mislim na čas in energijo, ki sta mi bila na razpolago - ni bilo enostavno preživeti."

Ker ste tako vrhunska kombinacija izvirne avtorice in poznavalke pripovednega izročila in komunikativen, prijazen človek, si najbrž vsi predstavljamo, da bi lahko Kristino Brenkovo nasledili tudi na delovnem mestu urednice. Zakaj ne?

"Nobenih pogojev nimam za to, da bi bila urednica. Vem, da znam začutiti besedilo, da imam jezikovno znanje in da sem sposobna začutiti živost jezika, pa tudi namakniti, kje bi bilo morda dobro kaj popraviti. Ampak kot dislektiku mi nikakor ne bi uspelo vsega prebrati in to je za urednika bistven manko."

Priznam, prav hotela sem, da prideva do tega vašega manka, ker se mi zdi tako fascinantno, da ste kljub temu vrhunska avtorica. Prevladuje namreč predstava, da naj se dislektiki usmerijo čim dlje od humanistike in literature, ker tukaj ne bi mogli uspeti …

"Področje umetnosti je tako razvejano, da vsak lahko najde kaj zase. Mogoče me je ravno disleksija v nekaterih pogledih okrepila. Tega si ne upam zares trditi, ampak mogoče je, da sem se zato toliko bolj oprla na svoj spomin. Pripovedovanje je govorjenje zgodbe, a ne s papirja, ampak iz spomina. In mogoče, da dam zato tudi malo več na slušno zaznavanje jezika kot na vidno. Verjamem skratka, da so tukaj tudi plusi, res pa je, da je disleksija za sam proces šolanja ovira."

Svetlana čisto ve, da sem ji popolnoma naklonjena

Še malo Prešernovih … Svetlana Makarovič je dobila (ne pa vzela) nagrado za življenjsko delo, a tudi ona ne samo za opus za otroke. V knjigi vaših izbranih pravljic, pesmic in ugank Svet je kakor ringaraja je bilo objavljeno njeno pismo, v katerem se "pritožuje", da se hoče njena Sapramiška gugati samo še na vaši gugalnici … Krasno posvetilo ene avtorice drugi. Kakšni "pismo" pa bi vi napisali Svetlani Makarovič?

"To pismo je Svetlana napisala kot uvodno besedo v knjigo Svet je kakor ringaraja. Ko sem ga dobila, sem se kar sesedla, tako naklonjeno piše o mojem delu. In potem sem ji res tudi jaz odpisala. Poslala sem ji pesem, ki sem jo že zdavnaj zložila zanjo, eno od svojih najpomembnejših literarnih vzornic. Prej ji te pesmi nisem nameravala poslati. Sicer pa Svetlana čisto ve, da sem ji popolnoma naklonjena. In to ve ne glede na to, koliko znava ali pa ne znava sproti sproščeno poklepetati. Včasih se besede zatikajo tudi, če si si naklonjen. Obema je jasno, da znam prepoznavati vrednost njenega dela in da gledam na njeno delo po eni strani kot na trajno bogastvo za našo skupnost, po drugi strani pa kot na trajno vrhunsko učno gradivo zase. Tega ne more nič premakniti, ne sprotne bolj ali manj posrečene izjave ne nenavadne reakcije, ki jih Svetlana včasih ima. Ni nujno, da se z njimi strinjam, vem pa, da je dragocen človek in da je rojena vrhunska umetnica."

Za vrhunske literatke za otroke imamo dva kalupa: prijazne, tople dobre vile in pehte. Vi ste seveda prva kategorija. Bi rekli, da je to vaša naravna lega ali ste se na svoji poti uglasili z neko pričakovano pravljično lego?

"Zdi se mi, da je to ena od mojih naravnih leg, ne pa edina. Druga moja naravna lega je otroško radostna. Ta pride v javnosti težje na plan, ker so javni položaji vseeno malo stresni, a vem, da jo imam v sebi, in to v izobilju. Rada pa bi prišla tudi do naravne lege pehte. Z leti se naučiš – če nisi znal že prej – govoriti bolj naravnost, tudi o manj prijetnih rečeh. Tu nekje sem zdaj. Mislim, da je to povezano s človekovo zrelostjo in trdnostjo."

Zdaj pa prideva k "očetu", Milku Matičetovemu. V knjigi Tristo zajcev ste priredili 44 ljudskih pripovedi iz njegove zapuščine. Vaš vir so bile posnete pripovedi in Matičetovi terenski zapisi. Koliko njegovega neprecenljivega izročila ostaja še povsem neobdelanega? In: imate še voljo za takšno delo?

"Njegovega gradiva je še ogromno. Ogromno je še neprepisanih rokopisov in posnetkov na kolutih, pri čemer ne vemo niti, kaj je tehnično še dovolj v redu, da se bo dalo presneti in poslušati. Zelo si želim, da bi se to uredilo: najprej sploh evidentiralo in prepisalo, nato pa objavilo v znanstvenih objavah. S tem bi dobili možnost, da za poljudne objave izberemo najboljše. Gre za velik nabor pripovedi vseh mogočih kvalitet, z zgodbenega in ubeseditvenega vidika. Če bi imeli sredstva za ves tehnični del, bi od tu naprej morala skupina ljudi delati še vsaj pet ali deset let. Težave so tudi v transkribiranju narečij, ki niso razumljiva. Malo je Rezijanov, ki znajo naš knjižni jezik dovolj dobro, da bi prevajali vanj, in hkrati je malo nas, ki znamo dovolj rezijansko. Želim si, da bi se na tem področju kaj res zelo premaknilo, hkrati pa ta hip ni takih izgledov. Mislim, da s knjigo Tristo zajcev zaokrožam svoja prizadevanja za tovrstno objavljanje slovenskega pripovednega izročila, vsaj za zdaj. To ni lahko delo."

Kjer lahko z manj ovirami naredim več na vsebinskem področju

Nekoč ste rekli, da ste se, po diplomi iz slovenistike in anglistike, lotili študija folkloristike, da bi se znebili hromečega strahu pred folkloristi. Zdaj vas menda ja ni več strah?

"Zdaj me ni več strah. Zato ker sem sama pri sebi razčistila, kaj v katerem mediju počnem in kaj je za ta medij življenjsko in plodno. Hkrati pa se vendarle sprašujem, zakaj bi hodila po poteh, kjer moram veliko energije znova in znova uporabljati za dokazovanja, če lahko hodim po drugih, kjer lahko ravno tako delam smiselno delo in lahko svojo moč porabim predvsem za vsebino. In ker se zdaj zavedam, da sta moj čas in energija omejena, vse bolj hodim tam, kjer lahko z manj ovirami naredim več na vsebinskem področju."

Eden od kanalov približevanja pripovednega izročila je pripovedovalski festival Pravljice danes, ki ste si ga zamislili pred četrt stoletja. Osupljivo je, kako popularen je v tem času postal ta stari-novi medij. Festivali, delavnice, tečaji pripovedovanja, zanimanja ne zmanjka. To najbrž ni naša posebnost?

"Tudi drugje je tako, vendar tisti, ki smo bili ali so povezani s pripovedovalskim festivalom, opažamo, da je naš festival v primerjavi z mnogimi tujimi res dober. Že na začetku smo imeli kar visoko postavljene kriterije in znali smo iznajdljivo zajemati iz tega prostora, čeprav sodobna umetnost pripovedovanja takrat še ni bila tako široko razvita. Znali smo nagovarjati ljudi, ki so sproti doprinašali h kvaliteti. Mislim, da ima pripovedovalski festival kar zaznaven vpliv, ob njem pa še nekatere druge pobude. Ta vpliv se razširi v lokalne prostore, in če si potem več učiteljic upa prosto pripovedovati, če znajo k temu spodbujati otroke, če knjižnice organizirajo dogodke, na katerih pripovedujejo zanimivi domačini, če muzealci svoja vodenja popestrijo z zanimivostmi v obliki drobnih zgodb, potem lahko rečemo, da je neko kulturno prizadevanje oplemenitilo celotni prostor."

S temi hišicami nekaj imam

Zdaj pa še kaj o vašem povsem avtorskem delu za otroke. Je zgodbica Zajčkova hišica vaša tudi v zasnovi ali izhaja iz ljudskega izročila?

"Čisto moja je. Obstaja ruska pravljica s tem naslovom, a je drugačna. V njej si zajček postavi trdno hiško, lisica pa palačo iz ledu, ker se sveti in se ji zdi nobel. A se seveda stopi. To je torej bolj zgodba o lisičji prevzetnosti. Pri meni pa, hm – hišice so tako ali tako nekaj, k čemur me ves čas vleče. S temi hišicami nekaj imam. Gre za zavetje, zavetje pa je nekaj, kar vsi iščemo in kar je povezano z občutkom varnosti in trdnosti. Poleg vprašanja doma pa odpira Zajčkova hišica še več drugih vprašanj, recimo vprašanje solidarnosti ali vprašanje goljufivega okoriščanja na račun nesreče. Tudi to, da sem vse skupaj navezala na poplavo, je moja domislica, tega ne poznam iz nobene živalske pravljice iz izročila."

To bo zvenelo kot zelo neprofesionalno vprašanje, ampak je najbolj spontano: a vam ne zmanjka idej? Nimate težav z navdihom, kot se reče?

"Seveda sem šla čez obdobja, ko se mi je zdelo, da sem prazna. K sreči imam to svoje drugo oprijemališče, pripovedno izročilo, in takrat sem pač bolj zagnano delala na tem področju. Ampak zadnje čase mi ne manjka idej, toliko je še reči, ki bi jih rada povedala. Zdi se mi, da sem skozi dosedanje delo prišla do jasnega občutka za zgradbo zgodbe, do obrtniškega znanja glede ubesedovanja, se pravi glede izbiranja besed, tvorjenja stavkov in glede količine porabljenega besedila za določene dele pripovedi. Verz mi teče, skratka, zdi se mi, da sem v svoji obrti že kar spretna. Od tu naprej pa gre za vsebino, in ja, ideje prihajajo in se ponujajo, da jih razvijem. To mi gre včasih bolje, včasih slabše. Gotovo mi koristi, da poznam pester nabor motivov, ki so za človeka pomembni že od nekdaj, hkrati pa z radovednostjo opazujem tudi sprotno življenje, sedanjo družbo in današnje posameznike. Iz tega se lahko naplete polno polno polno. Lahko se ustavim ob posamezni človeški lastnosti, lahko srečam situacijo, ki se mi zdi povedna kot model za vzvode v družbi, lahko pa si privoščim tudi samo veselo besedno igro, ki je bolj hec kot kakšna velika modrost, ampak tudi to mi je všeč."

Delo kot nekaj, kar ni samo za preživetje

V pesniški zbirki Imam zelene čeveljčke sem si izbrala pesmico Čebela: "Nabira in pije pomlad razcveteno,/nabira za skupnost, ki diha kot eno,/od sončnega vzhoda, ves dan, do zahoda,/ji delo je delo in hkrati svoboda." Ne znam si predstavljati boljše vzgoje za vrednote, ki so vredne tega imena: skupnost, ki diha skupaj, pa delo, ki je trdo delo in užitek hkrati …

"Ta pesem je tudi meni zelo ljuba. Knjiga Imam zelene čeveljčke je nastajala tako, da sem postopoma hodila k Jelki Reichman s pesmicami, ki sem jih imela napisane, in sva izbirali tiste, ki so ji bile bližje. Ko sem ji povedala Čebelo, je rekla: 'Ta sem pa jaz.'"

Pa vi tudi, ne?

"Ja, po mojem smo to vsi, ki imamo svoje delo zelo radi in ki gledamo na delo kot na nekaj, kar ni samo za preživetje, ampak nas hrani tudi s svojo vsebino."

Če bi morala začeti zdaj, a bi sploh prišla skoz?

Zdaj ste v obdobju, ko dobivate za svoje vrhunsko delo najvišje nagrade. Mislite, da bi se lahko tako izšlo, če bi morali začeti danes? Kakšne so možnosti današnjih mladih umetnikov?

"Ko pogledam na svojo pot, pomislim, da se mi je zložilo več sreč. Ena sreča je, da sploh začneš vztrajno delati na področju, za katerega imaš talent. Včasih to težko prepoznamo in se lahko umestimo tudi tja, kjer je treba vložiti preveč dela za premalo učinka. Res je bila velika sreča, da sem tako hitro ubrala pot v stran, ki je lahko trajno moja. Druga sreča je, če ti pridejo na pot ljudje, ki znajo tvoj potencial prepoznati in ga razvijati, ti namakniti delo, pri katerem se lahko potrdiš in rasteš naprej. Tretja stvar, ki je seveda nujna, pa je, da zmoreš od tega tudi preživeti. Brez tega umetnik težko trajno verjame v smiselnost svojega početja in težko vztraja. Še posebej, če ima družino, saj mora nekaj doprinesti v svojo mlado družinsko skupnost, odgovoren je za otroke.

Meni so se vse te stvari srečno zložile. Tudi zdaj, ko so za marsikaterega kulturnika težki časi, mi gre zaradi prostora, ki se mi je skozi leta odprl, in zaradi preteklega dela pravzaprav zelo v redu. Se pa pogosto sprašujem: če bi morala začeti zdaj, a bi sploh prišla skoz? Ne zavidam mladim, mislim, da jim je težko doživeti dovolj sprotne potrditve in da je bilo takrat, ko sem jaz začenjala, lažje. Takrat so bile organizacije, pri katerih smo mladi lažje prišli do prvih angažmajev in plačil. Meni je recimo Zveza kulturnih organizacij plačala prvo izobraževanje v tujini, jaz pa sem se zaobljubila, da potem oddelam dvanajst nastopov po šolah. In še simbolično plačilo so mi dali. Danes to ni mogoče. Tudi honorarji v revijah za otroke so prenizki, da bi omogočali res zajeten vložek dela, ki je nujen, da se kot ustvarjalec lahko oblikuješ. Zbirka Čebelica je dolga leta skrbela tudi za to, da manj uveljavljeni avtorji s kratkimi, majhnimi teksti pridejo do knjižne objave. Ko prideš do knjižne objave, pogledaš na svoje delo z drugačnim občutkom in drugačno odgovornostjo. To ti pomaga pri vzgajanju zahtevnosti do samega sebe. To so koraki naprej. Zdaj je te korake težje hoditi. Ta hip je težko oceniti, videti, kaj na dolgi rok pomeni sedanje stanje na področju kulture. Koliko se bo v naslednjih letih za nami pojavilo res močnih mladih literatov?"