Na ogled sta starejši cikel z naslovom Ledena doba humanizma in novejši Hibridni prostori. Cikla sta na videz popolnoma dihotomna, vendar lahko ob poglobljenem doživljanju smatramo dogajanje novejšega naslovnega cikla kot posledico spremljajočega starejšega, kot bo razvidno v nadaljevanju.
V Ledeni dobi humanizma je Bogdan Čobal ohranil svojo priljubljeno upodobitev slike na sliki, povzemajoč izbrane fotografije z medmrežja, uvajajoč dve vzporedni dimenziji. Uvodno sliko cikla je opremil z napisom Ledena doba humanizma v kapitalah in na slikovno površino umestil tiranozavra kot simbol izumrle vrste nekoč na Zemlji prevladujočih dinozavrov, kar bo po vsej verjetnosti doletelo tudi najbolj razširjeno vrsto sesalcev, homo sapiensa, ki je hkrati največji predator vseh časov. To pa je tudi osnovna tematika celotnega cikla, saj se umetnik posveča sodobnim destruktivnim družbenim pojavom, kot so vojna in nasilje na splošno, lakota in beda, neusmiljeno izkoriščanje, socialna neenakost različnih slojev, skupin, spolov in starosti ljudi. Na slikovnih površinah se tako niza kaos vesolja s kaosom človeške družbe: na eni strani vojaki ali policisti z orožjem, ki pobijajo ali preganjajo bežeče ljudske množice.
Nobena družba ni izvzeta, o tem pričajo tudi simboli na slikah, kot so rdeča in Davidova zvezda, krščanski križ ali zastave držav, vpletenih v to ali ono vojno. Medčloveško spoštovanje in sočustvovanje je zamrznilo. Morala je na absolutni nulti stopinji Kelvina. Ledena doba humanizma ima sicer svojo predstopnjo v ciklu Splav Meduze po istoimenski upodobitvi Theodora Gericaulta, ki prikazuje brodolomce na neki ladji, kjer so po pripovedovanju zaradi lakote celo jedli trupla soljudi. Bogdan Čobal pa je povzel dogajanja na fotografijah beguncev z medmrežja - kot sliko na sliki -, ki se utapljajo na ladjah, s katerimi želijo dospeti v novo, lepše, drugačno, dejali bi hibridno življenje - a zaman.
Dogajanje drugega cikla Hibridni prostori je tako likovno kot tematsko popolnoma drugačno. Gre za nadgradnjo zgodnjih litografij in oljnih Predelov iz sedemdesetih let, ki jo je umetnik uporabil - ne kot ilustracijo, marveč kot spremljajočo likovno izpoved v svoji najnovejši knjigi aforizmov ali Čobalizmov, kot jim sam pravi. Osamljena urbana naselja z ruševinami ali zapuščene pokrajine brez znakov življenja, z neskončnimi avtocestami, ki ničesar več ne povezujejo, četudi obzorje nakazuje dokaj optimistično svetlobo, pa vendar so edini ostanki civilizacije, ki nekaj pomenijo, četudi so njihovi stvaritelji že zdavnaj umrli, samostojni kipi sredi mrtvih, nekoč pozidanih mestnih trgov - kot edina znamenja nekoč prekipevajoče umetnosti in arhitekture.
Staro in novo se hibridno dopolnjujeta
Če se bo vesolje po čem spominjalo človeštva, bo to umetnost, a tukaj je ostala umetnost le v podobah skulptur nekdaj čaščenih božanstev, svetnikov, politikov, kulturnikov, znanstvenikov ipd., ki pa ne ustvarjajo več ničesar, samo še dolge sence mečejo na tla. Ostalo je vsaj še sonce, ki ogreva alternativni, hibridni prostor nekoč cvetoče civilizacije. Izumrli bomo kot dinozavri zaradi kataklizme, ki jo bomo povzročili sami. Bogdan Čobal je ustvaril ciklus hibridnih prostorov kot spomin na svojo nadrealistično in popartovsko fazo, vključno z grafičnimi reminiscencami, vendar z drugačnim sporočilom, a ne čisto, če se spomnimo ciklov Aresov ples in Mesto H. Staro in novo se hibridno dopolnjujeta.
Ob razstavi je potekala tudi promocija knjige Čobalovih aforizmov z grafikami v založništvu Mariborskega kulturnega centra.
