(FILMSKA KRITIKA) Mojstrovina retro naturalizma

51-letni Anderson ima (podobno kot pri nas Rok Biček) že skorajda nadnaravno sposobnost, da iz igralskih naturščikov izvabi performanse na ravni največjih mojstrov igralskega poklica. Pomislite: v film Sladičeva pica (Licorice Pizza, 2021) je v glavni vlogi postavil dva popolna novinca, a ko gledate film, si ne morete pomagati, da jima ne bi že vnaprej privoščili vsaj oskarjevski nominaciji. Eden izmed njiju je morda res Cooper Hoffman, 19-letni sin preminulega igralskega genija in rednega Andersonovega sodelavca Philipa Seymourja Hoffmanna. In res je morda Alana Haim že dolga leta vajena žarometov – sicer tistih glasbenih – kot članica sestrske zasedbe Haim, ki jo je Anderson od leta 2017 snemal tudi kot videospotovski režiser. Pa vendar, Sladičevo pico je podobno kot Spielbergovo nedavno Zgodbo z Zahodne Strani (2021) pravi užitek gledati že zgolj zaradi navdušujočih mladih igralcev, ki dobesedno pred našimi očmi zrastejo iz anonimnežev v igralske mojstre.

Ameriški režiser je tokratni film zasnoval kot večplastno pripoved o življenju v Los Angelesu 70-ih let. Sladičeva pica so Andersonovi Ameriški grafiti (1973), Zadeti in zmedeni (1993) ali Skoraj popularni (2000) – deloma avtobiografska zgodba, s katero skozi ustvarjalni proces preračunava z dogodki iz lastne mladosti. Pa vendar Sladičeva pica razen univerzalne teme najstniške zaljubljenosti temelji na dogodkih iz življenja nekoga drugega, Gary Goetzmana, danes slovitega producenta filmov kot Philadelphia (1993), Moja obilna grška poroka (2002) in Mamma Mia! (2008), nekoč pa otroškega igralca ter prebrisanega podjetnika. Njegova mladost v srcu hollywoodske industrije je bila zapolnjena z neskončnimi avdicijami, pretvarjanji in lažmi, a tudi s skorajda nadrealističnimi srečanji s filmskimi zvezdniki takratnega časa, ki Andersonovemu filmu priskrbijo večino komičnega momentuma.

Vse odlike filma Sladičeva pica niso razvidne že takoj na začetku. Anderson nas na maestralni način počasi popelje od preproste ljubezenske zgodbe v komično refleksijo ekscesov filmske industrije 70-ih let. Njegov način podajanja pripovedi ni toliko klasično nizanje dogodkov kot pa subtilno sobivanje z liki v neki oddaljeni preteklosti. To je film pogledov in gest, občutenj, ki se zaradi sijajne naturalistične igre na gledalce prelijejo, kot da bi se odvijali pred nami. In ko za nameček Cooper Hoffman v posameznih prizorih vzbudi že skorajda srhljivo podobnost s svojim očetom, filmu uspe ustvariti čustveno globino, ki je izjemno redka v filmski umetnosti.

Sladičevo pico je zato nekoliko zgrešeno označiti s preprostimi žanrskimi oznakami romantičnega filma in komedije, ki nam jih podajajo slovenski multipleksi. Anderson je s svojim devetim celovečercem ustvaril pravi avtorski dragulj, ki je kljub navidezni podobnosti z drugimi nostalgičnimi filmi odraščanja povsem unikatno in dovršeno filmsko delo, ki premore takšen čar in karizmo, da se zdi, kot da je režiser sveti gral navdiha prejel neposredno iz rok boginj umetnosti.