Nove, pandemijske okoliščine gledanja filmov so predvsem kinematografom povzročile precej sivih las, vseeno pa so s sabo prinesle tudi kakšno povsem nepričakovano pozitivno posledico. Ena teh se udejanja prav te dni. Festival žanrskega filma Kurja polt, ki je bil vse od svoje ustanovitve leta 2014 izrazito lokalnega značaja in omejen izključno na dvorani Slovenske kinoteke ter Kinodvora, je letos z vstopom v spletno okolje postal vseslovenski. Kar 14 od 15 filmov letošnje edicije si je namreč do konca tega tedna mogoče ogledati preko spletnih strani slovenskih mestnih kinematografov, kar daje cinefilom izven prestolnice res lepo priložnost, da se seznanijo s skrbno kuriranim in raznolikim žanrskim programom.
Med letošnjimi filmi po odmevnosti izstopa Polaščevalka (Possessor, 2020), otvoritveni film tokratnega festivala. Gre za drugi celovečerec Brandona Cronenberga, sina slovitega mojstra grozljivk Davida Cronenberga, in kot pogosto vidimo v tovrstnih družinskih nasledstvih, znan priimek tudi v tem primeru hkrati predstavlja prednost in breme. Štiridesetletni režiser je namreč na sceni debitiral že leta 2012, ko je njegov celovečerni prvenec Antiviral zavoljo slovitega priimka debitiral kar na velikem odru filmskega festivala v Cannesu. A namesto da bi šlo za odskočno desko, se je zgodilo ravno nasprotno. Film je bolj ali manj razočaral, še huje pa je bilo to, da ga je bilo mogoče opisati zgolj kot bledo kopijo filmov režiserjevega očeta. Cronenberg mlajši je nato stopil korak nazaj in se je v zadnjih letih osredotočal na snemanje kratkih filmov, zdaj pa je po dolgih osmih letih vendarle zbral pogum in še enkrat poskusil srečo s celovečernim filmom.
V Polaščevalki se Cronenberg vendarle prebije na vsaj nekoliko bolj samosvoj teritorij. Film nas postavi v kožo Tasye (Andrea Riseborough), ki v nedoločeni prihodnosti opravlja umazano delo serijske morilke za skrivnostno korporacijo. V središču zgodbe je predvsem tehnologija, s katero izvršuje svoje naloge: vse se namreč odvija preko možganskega vsadka, ki morilki omogoča, da prevzame um druge osebe, v imenu katere nato izvrši umor. A kot po navadi v žanrskih filmih gre tudi tu nekaj narobe in Tasya se postopoma tudi sama prelevi v žrtev svojega početja.
Cronenberg je Polaščevalko zasnoval kot temačno futuristično kriminalko, ki precej stavi na morasto vzdušje, s katerim se gledalci potopijo v um protagonistke. Cronenbergu se je s tem vsekakor uspelo oddaljiti od vplivov svojega očeta, a to ne pomeni, da je iznašel povsem svoj slog pripovedovanja. Polaščevalka je namreč še eden v vrsti nedavnih znanstvenofantastičnih filmov (Vedrina, Upgrade, Mali Joe), ki izgledajo kot epizoda serije Črno ogledalo (Black Mirror), kar priča predvsem o tem, kako globoko je ta britanska serija ukrojila omenjeni žanr. Cronenberg je v svojih estetskih prijemih vseeno za odtenek bolj odločen in brezkompromisen, pa čeprav zaradi tega filmu umanjka tista sociološka razsežnost, ki jo zahtevajo filmi z dotikom distopije. No, če je Polaščevalka neke vrste popravni izpit za mladega Cronenberga, potem je režiser ta preizkus vsekakor opravil. Za zdaj sicer ne kaže, da bi režiser v kratkem dosegel renome svojega očeta, a če bo nadaljeval v tem slogu, ima vse možnosti, da z nekaj vaje postane povsem spoštovan ustvarjalec v sferi žanrskega filma.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
