Ne pomnimo, da bi tukajšnji ansambel izvedel opero, ki bi imela pravzaprav dve premieri, saj sta zasedbi temeljnih protagonistov tako močni in uravnoteženi, da gre za dve predstavi, kar je pravo razkošje za poslušalce in pokazatelj, česa vse je bila ustanova zmožna postoriti v tem neprijaznem in zmedenem času.
V kreaciji naše izvedbe je ustvarjala "italijanska ekipa" - dirigent Stefano Romani, režiser Pier Francesco Maestrini, scenograf Nicolas Boni, kostumograf Luca Dall'Alpi in oblikovalec luči Bruno Ciulli, ki se ji ne more dogoditi nič nepredvidenega in je tako iz njihove strani uspeh zagotovljen - kot je tudi bil.
Dirigent Stefano Romani ni prvič v mariborski operi (dobro pozna orkester in ta njega), ima Madamo Butterfly v malem prstu in zna izkoristiti zmogljivosti orkestra v učinkovito podporo pevski zasedbi ter suverenega interpreta v medigrah. Zbor Opere SNG Maribor z zborovodkinjo Zsuzso Budavari-Novak (kot vedno) deluje, kakor je treba. To, kar je Puccini prelil v Čočo san, zahteva v interpretki "celega človeka", preizkušenega umetnika, vajenega vseh visokih zahtev in pričakovanj. Sopranistki Rebeka Lokar (na prvi predstavi 4. 6.) in Sabina Cvilak (na drugi predstavi 5. 6.) sta blesteli v vsej svoji umetniški moči in smo tako doživeli čar različnih personifikacij tragične Čočo san.
Obe sta svoji občutenji njene podobe gradili premišljeno v podrobnostih duševnih stanj z vso zmožnostjo njunega bogatega pevskega potenciala in jo pripeljali do presunljivega zaključka tudi z igro. S takšno produkcijo se lahko dokažeta kjerkoli. V sozvočju z njima je čuteče in pevsko učinkovito dograjevala zgodbo Irena Petkova kot Suzuki.
Ob tem naj bo dovoljeno omeniti fenomen mariborskih sopranistk, ki ob omenjenih in Bernardi Bobro že dalj časa sooblikujejo zahtevna umetniška okolja v tujini, za njimi pa vrsta mlajše generacije, kot so Nika Gorič, Andreja Zidarič, Nina Dominko in druge, ki s smelimi koraki hodijo podobno pot.
Tenorista Renzo Zulian in Martin Sušnik sta kot moralni antipod v osebi Pinkertona sugestivno ustvarjala naraščajočo napetost zgodbe s prepričljivostjo v pevski in igralski podobi - tudi vsak s svojo senzibiliteto. Tako sta s svojima partnericama tvorila harmonično zaokroženo in muzikalno podobo.
Podobno kot Irena Petkova je z emocijo gradil dogajanje Jaki Jurgec kot Sharpless. Oba sta izkazovala uravnotežene vloge v različnih ansamblih skozi potek opere. Sem sodi tudi Dušan Topolovec kot učinkovit Goro.
K skupni učinkoviti podobi celotnega pevskega korpusa so pripomogli še Bogdan Stopar (princ Jamadori), Alfonz Kodrič (Bonzo), Jernej Luketič (Jakuside), Klavdija Kuzkin (Kate Pinkerton), Sebastjan Čelofiga (cesarski komisar), Bojan Hinteregger (matičar), Dada Kladenik (Čočo sanina mati), Lucija Krašovec (Čočo sanina sestrična).
Tistodobni kostumi ter s sodobnimi tehničnimi sredstvi učinkovita scena z morjem in podobo tamkajšnjega okolja je brez dvoma učinkovito prispevala k doživljanju Puccinijeve zgodbe.
Za sedanje razmere presenetljiv obisk številne in navdušene publike (brez mnogih, ki pridejo na operne predstave v Maribor onkraj državnih meja) je dober obet za podobno nadaljevanje sezone.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
