Darinko Kores Jacks
Domači paradižnik prodajajo tudi na mariborski tržnici.
Tudi glede ponudbe svežih sezonskih živil ima vsak letni čas svoje prednosti in čare. Pa seveda pomanjkljivosti, a o teh tukaj in zdaj ne bi. Pozno poletje in zgodnja jesen ponujata največje obilje najrazličnejših pridelkov, sadja, zelenjave, gob, kostanja in drugih užitnih prostorastočih ter gojenih darov matere narave - pa kakopak (agri)kulture. Tudi takih, ki se obdržijo dalj časa, tudi celo zimo. Ali pa jim k temu pomagamo z vlaganjem najrazličnejših dobrot za ozimnico.
Vse več potrošnikov, tudi v obdobju koronavirusa, stavi na doma pridelano sadje in zelenjavo. Foto: PROFIMEDIA
Ob tem se v času vsesplošne globalizacije - tudi trgovskih dobavnih verig in preskrbe z (dokaj svežimi, čeprav bog si ga vedi od kod in kako pripeljanimi) živili ter (pre)obilne izbire industrijsko vloženih izdelkov - sicer kar samo od sebe zastavlja vprašanje, ali se sploh izplača truditi z domačimi shranki, ko pa je po bolj ali manj dostopni ceni na voljo takšna raznolikost ponudbe tudi zelo kakovostnih izdelkov na trgovskih policah. Odgovor je seveda odvisen od vsakega posameznika.
Nekdaj smo bili bolj samooskrbni
Kdor si je sam pridelal viške ali jih praktično zastonj dobil od kakega soseda, prijatelja, znanca ... pa kdor je ponosen na kak prav poseben recept, se bo najbrž lotil domačega vlaganja vsaj v manjšem obsegu. Pa kdor a priori ne zaupa masovni proizvodnji ali preprosto prisega na domače ... Sicer se to ne po vloženem delu ne finančno praviloma ne izide - oziroma se ne več. Še pomnite, tovariši, čase, ko se je - če že ne izplačalo, pa vsaj obneslo? V nekdanji državi ni bilo prave konkurence, tudi izbira je bila dokaj pičla. In čeprav so bile cene načeloma mnogo bolj dostopne kot zdaj (pa še sindikat je radostno pomagal vsaj pri nabavi ozimnih zalog, če se že z drugimi delavskimi pravicami ni kaj prida ukvarjal), kakovost marsikdaj ni ustrezala.
Zgolj za ilustracijo: marelična marmelada je po JUS-u (takratnem standardu) morala vsebovati najmanj štiriodstotni delež marelic (pa še pri tem so nekatere tovarne goljufale - saj prave kontrole niti ni bilo), preostanek pa so sestavljali voda, sladkor, želirno sredstvo (največkrat pektin, ki je sicer naravna vodotopna vlaknina, industrijsko pa ga pridobivajo iz tropin jabolk in citrusov), barvila, arome, kaka (umetna) sadna kislina, za volumen morda buče ali kaj takega, pa še malce konzervansa. Če je bil to vitamin C, je bilo prav super (a bolj učinkovita sta kalijev sorbat in natrijev benzoat, ki ju nekateri še vedno uporabljajo tudi za domače vlaganje - a tisti bolj previdni in eko-bio usmerjeni se jima raje na daleč izognejo). Smo pa bili bistveno bolj samooskrbni kot v svobodni samostojni Sloveniji ...
Kako pripraviti slastno paradižnikovo omako?
Hrane ne mečimo v smeti
A hrane se ne spodobi metati v smeti, sploh pa je smiselno porabiti živila, ki bi se sicer pokvarila in šla v nič, še zlasti, če lahko iz njih naredimo kaj zelo okusnega in uporabnega. Skoraj ga ni vrtičkarja, ki ne bi gojil vsaj kakšne rastline paradižnika. In bržkone so na njih ostali prezreli plodovi, ki niso več primerni za solato ali običajne poletne jedi ter jim grozi, da bodo vsak čas segnili. Nikarte! Prav taki paradižniki so najboljši za pripravo domače mezge ali omake, ki jo lahko uporabimo na primer za juhe, pico, prelive za testenine ...
Paradižnikova omaka
Zelo zreli paradižniki
Malce oljčnega olja
Čebula
Česen
Sol
Sladkor
Začimbe po okusu (poper v zrnju, celi klinčki, po želji čili ali feferoni ...)
Po želji malo (rdečega) vina
Poljubne dišavnice (lovor, peteršilj, bazilika, origano ali majaron, timijan, rožmarin, žajbelj, listi zelene ali/in luštreka ...)
Cele paradižnike operemo, očistimo in zgolj razpolovimo. Na 3 kilograme paradižnika vzamemo žlico olja, 2-3 čebule, 1-2 glavici česna, žličko soli, žlico ali dve sladkorja. Neolupljeno čebulo grobo razkosamo in na prav malo olja na hitro opečemo, da na prerezu rahlo porjavi. Dodamo razpolovljene glavice česna, sol, sladkor, paradižnik, začimbe in dišavnice, po želji izboljšamo z brizgom vina in na zmernem ognju pokrito dušimo kakšni dve do tri ure (vmes občasno premešamo). Pretlačimo skozi pasirko (ali z zajemalko skozi večje jušno cedilo) v veliko, a ne pregloboko posodo ter med mešanjem na močnejšem ognju kuhamo, da višek tekočine izpari in se omaka primerno zgosti. Tik pred koncem po želji dodamo drobno sesekljane sveže dišavnice po okusu.
S pasterizacijo vložimo v kozarce za vlaganje ali po porcijah zamrznemo.
Z nekaj domišljije je seveda mogoče iz viškov najrazličnejših sezonskih pridelkov, ki bi sicer propadli in končali med biološkimi odpadki (ali še raje na kompostnem kupu) pripraviti marsikaj zanimivega, duhovitega, presenetljivega ... Vsekakor pa manj vsakdanjega in običajnega ter bolj lastnemu okusu prilagojenega od tistega, kar lahko ob vsej neskončni izbiri podobnih izdelkov najrazličnejših blagovnih znamk kupimo v super-, hiper-, mega- in podobnih marketih. A odločiti se in narediti mora seveda vsak sam zase, po lastni presoji.
