Po uspešni aretaciji več domnevnih članov slovenskega dela ene najbolj zloglasnih kriminalnih združb na Balkanu, Kavaškega klana, o čemer smo v Večeru prvi poročali, je ključno vlogo odigral prvi skesanec, eden od nekoč vodilnih v tej zelo dobro organizirani združbi. Z raziskovanjem ozadja te zgodbe smo nato dobili podatke, da sta v tej zgodbi še dva skesanca, vsi trije pa imajo status osumljenca in zaščitene priče, kar med drugim pomeni, da jih na tajnih lokacijah varuje policija. Varovani naj bi bili tudi njihovi družinski člani. Takšen ukrep je nujen, saj je, ker sodelujejo s policijo in tožilstvom z izdajo koristnih informacij o domnevnih članih slovenske celice Kavaškega klana, močno ogroženo njihovo življenje in življenje njihovih ožjih sorodnikov. Za odrezano glavo prvega skesanca domnevni vodja Kavaškega klana, ki izvija Črne gore, Radoje Zvicer, ponuja kar milijon evrov nagrade.
O tem, kdo lahko pri nas postane zaščitena priča in kakšno varnost mu ob tem nudijo državni organi, smo se pogovarjali z Matjažem Jerkičem, pomočnikom direktorja kriminalistične policije na Generalni policijski upravi. Koliko ljudi je v programu za zaščito prič, je tajen podatek. Jerkič pa ni želel komentirati nobenega konkretnega primera, še najmanj zadeve Kavaški klan, saj je primer šele v predkazenskem postopku oziroma v sodni preiskavi.
Anonimne in zaščitene priče
Jerkič pravi, da moramo ločiti med anonimnimi pričami v predkazenskih in kazenskih postopkih ter zaščitenimi pričami. O prvih govori zakon o kazenskem postopku, o drugih pa zakon o zaščiti prič, po katerem se nudi zaščita ogroženim osebam, ki sodelujejo v predkazenskem postopku ter med in po končanem kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi lahko policija po odredbi sodišča zoper osumljene izvaja prekrite preiskovalne ukrepe. "Neka priča lahko pridobi status anonimne priče, če obstaja resna nevarnost, da bo zaradi njenega pričanja proti določenim osebam v predkazenskem ali kazenskem postopku ogroženo njeno življenje ali življenje njenega bližnjega. Gre za priče, katerih prava identiteta ni znana osumljencem oziroma obdolžencem kaznivih dejanj, lahko so to tudi policisti, izvajalci prikritih preiskovalnih ukrepov, ki so sodelovali v določeni preiskavi zoper osumljence kaznivih dejanj. Najpogosteje dodeljeni zaščitni ukrepi za zaščito anonimnih prič so izbris osebnih podatkov iz kazenskega spisa, dodelitev psevdonima priči, zaslišanje s pomočjo tehničnih sredstev (videokonferenca s spremembo glasu in prikritjem obraza). To so ukrepi, ki se izvajajo v času zaslišanja pred pravosodnimi organi," razlaga Jerkič. Pred leti je na primer status anonimne priče sodišče podelilo več mladim, ko je šlo za primer pretepa Gorazda Čamernika pred nočnim lokalom Global v Ljubljani, ki je za posledicami hudih poškodb kasneje umrl.
Skesanci običajno do konca življenja v programu
V programu za zaščito prič se znajdejo skesanci, v tujini jih imenujejo tudi kronske priče policije in tožilstva. To so ljudje, ki veliko vedo o določenih kriminalnih združbah, njihovih dejavnostih in članih ter s svojim pričanjem veliko pripomorejo k uspešnemu pregonu in kaznovanju oseb iz teh kriminalnih združb. Običajno, ob popolni spremembi identitete in kraja bivanja, do konca življenja ostanejo v omenjenem programu. Policija ni tista, ki lahko skesancu karkoli obljublja v zameno za to, da bi postal skesanec, pravi Matjaž Jerkič. To je namreč izključno dogovor med to osebo in tožilstvom, ki lahko predlaga izrek milejše kazni v skladu z zakonom, ker je s svojim pričanjem bistveno pripomogel k obsodbi ostalih obtoženih, kar mora potrditi sodišče. Policija pa v okviru izvajanja programa zaščite taki osebi zagotavlja varnost.
"Ko pa govorimo o zaščiteni priči, gre za osebo, ki ima lahko samo status priče ali pa ima hkrati tudi status osumljenca v kazenskem postopku in je drugim osumljenim znana njena identiteta. Vendar pa je zaradi pričanja proti ostalim osumljenim zelo močno ogroženo njeno življenje, lahko tudi cele njene družine. Zaslišanje zaščitene priče pred sodiščem poteka z izvajanjem istih zaščitnih ukrepov kot v primeru anonimnih prič," pravi Jerkič. Na vprašanje, kakšni so pogoji, da lahko nekdo pride v program zaščite prič, Jerkič odgovarja: "Za zaščito ogroženih oseb morajo biti izpolnjeni določeni pogoji: da teče predkazenski ali kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, v zvezi s katerim se lahko uporabijo prikriti preiskovalni ukrepi, da ima priča pomembne informacije o kaznivem dejanju, storilcih ali drugih pomembnih okoliščinah, da kaznivega dejanja ni mogoče preiskati oziroma dokazati in preprečiti nadaljnjega izvrševanja kaznivih dejanj brez sodelovanja te priče v predkazenskem ali kazenskem postopku. Pomemben pogoj za vključitev v ta program je tudi dejstvo, da zaradi sodelovanja priče z organi pregona obstaja resna nevarnost za njeno življenje ali telo oziroma življenje ali telo druge ogrožene osebe in da je treba zato izvajati nujne zaščitne ukrepe." Ključna pa je tudi ocena enote za zaščito prič, da je v konkretnem primeru mogoče uspešno izvajati program zaščite.
V programu za zaščito prič tudi skesanci
Vključitev ogrožene osebe v program zaščite je prostovoljna. Temelji na pisnem soglasju ogrožene osebe. Ogrožena oseba je lahko ogrožena priča ali druga ogrožena oseba, bližnji sorodniki priče. Jerkič nadalje navaja, da o tem, kdo bo sprejet v program zaščite prič (in koliko časa bo v njem ostal), s sklepom odloči posebna Komisija za zaščito ogroženih oseb. Komisijo sestavljajo predsednik, ki je vrhovni sodnik, in člani, vrhovni državni tožilec ter po en predstavnik notranjega in pravosodnega ministrstva. Njihove seje in osebni podatki članov komisije so tajni. "Generalni državni tožilec je tisti, ki na pobudo pristojnega tožilca poda komisiji predlog za vključitev ogrožene priče v program zaščite, še prej pa mora državni tožilec ogroženo pričo poučiti o posledicah vključitve v program zaščite in pridobiti njeno pisno soglasje za vključitev v program zaščite ter za obdelavo njenih osebnih podatkov," pravi Jerkič. Program izvaja policijska enota za zaščito ogroženih, če je takšna oseba v zaporu, pa tudi uprava za izvrševanje kazenskih sankcij in uprava zapora. Omenjeni zakon se uporablja tudi za skesance. To so osumljenci, ki se jim sme kazen po kazenskem zakoniku omiliti, če so ogroženi, ker so kot storilci kaznivih dejanj, storjenih v hudodelski združbi, preprečili nadaljnje izvrševanje teh dejanj ali razkrili podatke, ki so pomembni za preiskovanje in dokazovanje že storjenih kaznivih dejanj.
Zaščitene priče doma ali v tujini
Matjaž Jerkič še doda, da vse stroške, povezane s slovenskimi varovanimi osebami, krije Slovenija, tudi če je zaščitena priča v tujini oziroma se tja za vedno preseli. Za izvajanje programa zaščite varovane priče pa v tujini skrbi država (oziroma njihova enota), kjer je ta oseba. "Če gre za namestitev priče v tujino, je lokacija njenega bivanja strogo varovana. Mikrolokacija njenega bivanja je poznana le pristojnemu organu za zaščito prič partnerske države," še pojasnjuje Jerkič.
Kriminalna preteklost ni ovira za zaščito priče
Policija in tožilstvo večkrat preverjata verodostojnost priče, ki je kandidat za program za zaščito priče ali pa je že v tem programu, začne pa se z izjavo pred pristojnim tožilstvom, kjer priča pove, kaj ji je znano o določenem kaznivem dejanju, storilcu ali drugih pomembnih okoliščinah. Tožilec pričo seznani z njenimi pravicami in dolžnostmi, ki jih bo imela pri zaslišanju, s tem pa se ta tudi obveže, da svoje izjave na sodišču ne bo spreminjala. Jerkič pravi, da zaradi večkratnega preverjanja verodostojnosti takšne priče med postopkom - njene izjave se primerjajo z drugimi dokazi - ni ovira, če ima kriminalno preteklost. "Takšna oseba lahko pride v program za zaščito prič v predkazenskem postopku, med kazenskim postopkom ali po njem, pričo, lahko tudi njene družinske člane, pa policija varuje od trenutka, ko je odločeno, da se priča vključi v program za zaščito prič," dodaja Jerkič. Ukrepi so tehnično in fizično varovanje oseb oziroma njihovega bivališča, stalna ali začasna preselitev osebe, prirejeni dokumenti, v nekaterih primerih pa celo sprememba identitete. Enota ves čas izvajanja programa zaščite priči in drugim zaščitenim osebam (bližnjim osebam) nudi ustrezno psihosocialno pomoč.
Dolžnost zaščitene priče pa je, da se v postopkih pred sodiščem izpove tako, kot se je izpovedala na tožilstvu, saj je seznanjena tudi s posledicami krivega pričanja, da upošteva navodila enote policije, ki jo varuje, in ukrepe v programu zaščite, da spoštuje pravni red države, ki ji bo nudila zaščito in drugo, predvsem pa da popolnoma prekine stike s prejšnjim življenjem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
