"Vsega, kar sem prej počel, je bilo konec," se usodnega dne spominja Celjan

Matej Lednik je bil zvedav študent, popotnik in športnik, ki se mu je življenje v trenutku obrnilo na glavo. Prometna nesreča ga je na pragu odraslosti prikovala na invalidski voziček. "Vsega, kar sem prej počel, je bilo konec," se usodnega dne spominja Celjan, ki mlade ozavešča kot ambasador Zavoda Vozim. Včeraj je v sklopu aktivnosti ob svetovnem dnevu spomina na žrtve prometnih nesreč, ki jih koordinira Zavod Varna pot in ki letos potekajo pod sloganom Življenje ni rezervni del, spregovoril dijakom Srednje prometne šole Maribor. S svojo zgodbo se jih je vidno dotaknil in jim dal misliti, da ni vse samoumevno, saj lahko današnji občutek nepremagljivosti že jutri povozi trenutek neprevidnosti, ne nujno lastne.

To nisi več ti

Matej je imel prometno nesrečo pri 22 letih, na ovinkasti cesti blizu doma. Čeprav je bil izkušen motorist, je v ovinek pripeljal prehitro. Na motorju ni bilo posledic, njega pa so našli v grmovju, hudo poškodovanega, takrat še pri zavesti, na tanki meji med življenjem in smrtjo. Življenje sta mu rešili čelada in druga zaščitna oprema. "Ko se zgodi takšna nesreča, ne šteje, kdo si, kaj si in koliko česa imaš. Imeti moraš srečo, da te pravočasno najdejo in pripeljejo do bolnišnice," je pripovedoval. Sledilo je 14 dni kome. "Ko se zbudiš, nisi več podoben tistemu, kar si bil prej. Pri življenju te ohranjajo cevke. Šele čas pokaže, kako hude so poškodbe in kaj s tabo sploh bo." Dejal je, da takrat ni mogel dvigniti niti žlice. Po trimesečni bolnišnični oskrbi so ga, polnega upov, premestili v rehabilitacijski center Soča, a zaradi zlomljene hrbtenice je trajno hrom od prsi navzdol.

Občutek nekoristnosti, mračne misli

To, da ne bo nikoli več tako kot prej, ni bil velik udarec le zanj, temveč tudi za družino in prijatelje, ki so spremljali, kako se spopada z novo realnostjo, polno omejitev, s čimer se marsikdo v podobnem položaju težko sprijazni. "Hitro pride občutek nekoristnosti, tudi misel na samomor," je pripovedoval in izpostavil fizične in psihične težave, s katerimi se srečujejo ljudje v njegovem položaju, ki lahko denimo izločajo le s pomočjo posebnega katetra, se soočajo s preležaninami, uroinfekti, težavami z erekcijo, bolečinami v sklepih ...
Sam je sicer našel nov smisel, ob strani so mu ostali družina in prijatelji, posebej močno oporo pa je dobil v druženju z drugimi invalidi s podobno zgodbo. "Z vozičkom življenja ni konec," pravi in poudarja, da za invalide obstaja veliko aktivnosti, tudi adrenalinskih. Namesto z motorjem se danes prevaža s prilagojenim avtomobilom pa kolesom na ročni pogon, leti z jadralnim letalom, deska na vodi in se potaplja. Kupil si je tudi posebno terensko vozilo za "sprehode" v gozd in naravo. Uspelo mu je doštudirati, nakar je kot strojni inženir delal v več podjetjih, zdaj dela v lastnem. "Invalidom ni nič prihranjeno ali olajšano, še vedno moramo hoditi v službo, zaslužiti za življenje in vse svoje pripomočke, ki so bistveno dražji kot običajni," je še dejal Matej, ki mladim svojo zgodbo predaja že vrsto let, čeprav je bilo težko zbrati pogum in se osebno izpostaviti. "Se mi zdi, da začnejo malo drugače razmišljati, vsaj za nekaj časa. Če s tem preprečimo vsaj kakšno prometno nesrečo in rešimo vsaj eno življenje, smo že dosegli namen," še pojasni sogovornik.