Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) in Društvo za nenasilno komunikacijo (DNK) sta pred dnevi v Ljubljani organizirala strokovni posvet z naslovom Ustvarjanje mreže za delo s povzročitelji nasilja v družini. Na posvetu so sodelovale institucije, ki se v različnih fazah vključujejo v programe obravnave, povezane z nasiljem. Udeleženci so dobili vpogled v delo s povzročitelji nasilja v Belgiji, ki ga je predstavila Pascale Franck iz Family Justice Centra v Antwerpnu. Na URSIKS pravijo, da je bil posvet zelo poučen, saj je nazorno pokazal, kdo in kako v Sloveniji opravlja strokovno delo z žrtvami nasilja in povzročitelji nasilja, kakšne izkušnje imamo pri delu v praksi, kako poteka medinstitucionalno sodelovanje in kje so še možnosti za morebitne izboljšave.
Prvi vključeni v program ni zdržal do konca
Delo na področju preprečevanja in ustavljanja nasilja v družini in intimno partnerskih odnosih poteka na veliko načinov. V javnosti se običajno izpostavlja zlasti delo z žrtvami nasilja, vendar je prav tako pomembno tudi delo s povzročitelji nasilja, poudarjajo na URSIKS. Zato v slovenskih zaporih in Prevzgojnem zavodu Radeče, ki spada pod okrilje URSIKS, potekajo različne oblike specialnih obravnav, v katerih se ugotavlja pripravljenost zaprtih za spremembo vedenja in motivira k prevzemanju odgovornosti za svoja napačna vedenja v preteklosti. Od 2016 se izvaja tudi program dela s povzročitelji nasilja, ki pomaga pri premagovanju konfliktov, pri katerih zavlada nasilje. V program se vključujejo obsojenci, ki so povzročitelji kaznivih dejanj z elementi nasilja, obsojenci z zgodovino nasilniškega vedenja in tisti, pri katerih je razvidno, da so bili v času prestajanja kazni psihično, fizično, spolno ali ekonomsko nasilni do drugih. Prvi so ga začeli izvajati v mariborskem zaporu, program vodi psihologinja Urška Tropenauer. Slovenija je bila do 2016, ko je bil omenjeni program uveden v slovenske zapore in Prevzgojni zavod Radeče, ena redkih evropskih držav, ki v zaporniškem sistemu niso imele programov za nasilne obsojence. Program je nastal v sodelovanju z DNK.
O tem, kako poteka izvajanje programa za nasilne zapornike v našem največjem zaporu na Dobu, smo se pogovarjali s pedagoginjo Aleksandro Tratar. "Leta 2017 se je v program vključil prvi obsojenec, ki se je s podpisom terapevtskega dogovora zavezal k redni udeležbi in aktivnemu delu pri obravnavi posameznih tem. Vendar obravnave ni uspešno zaključil, saj je fizično napadel soobsojenca in s tem kršil terapevtski dogovor," se spominja Aleksandra Tratar. s sodelavko, pedagoginjo Vanjo Jakopin, sta 2018 sprejeli dodaten izziv in z veliko entuziazma ter želje po sistematični implementaciji novih pristopov in tehnik pričeli skupinsko obravnavo osmih obsojencev. "Program oziroma trening socialnih veščin je vseboval 14 srečanj, od lani pa vsebuje 20 srečanj, ki potekajo dvakrat tedensko po eno uro. Leta 2020 skupinskih obravnave zaradi preprečevanja širjenja okužbe s koronavirusom ni bilo, zato sva takrat obravnavo izvajali individualno," pove Tratarjeva.
V program so povabljeni obsojenci, ki izkažejo interes za spremembo lastnega vedenja in prepričanj ter so se pripravljeni zavezati redni udeležbi v skupni. Obsojenci se v programu seznanijo z različnimi temami: kako prepoznati nasilje, reševanje konfliktov, zdravo partnerstvo, odgovorno starševstvo, razumevanje vedenja, dovoljen in prepovedan način izražanja čustev, nasilje nad ženskami in otroki ter podobnimi. Program poleg Tratarjeve izvajata še dve pedagoginji v zavodu, Zlata Gajšek Požgaj in Tanja Longar, Jakopinova je odšla na drugo delovno mesto na URSIKS.
Kako se ubraniti slabih vedenjskih vzorcev
Obsojenci med obravnavo v programu izdelajo osebni načrt odgovornosti, v katerem odgovorijo na vprašanja, kot na primer: Kaj sem se odločil, da bom počel drugače? Kje in s kom bom razmišljal o vedenju v preteklosti in prihodnosti? Kako bom razreševal konflikte? Kako se bom soočal s svojimi težkimi čustvi? Na koga se bom obrnil po pomoč, ko jo bom potreboval? Zapišejo konkretne korake, kaj bodo naredili, da v rizični situaciji ne bodo uporabili nasilja. Ta pripomoček jim tako lahko pomaga v situacijah, da ne uporabijo starih vzorcev vedenja.
Nenasilne komunikacije se lahko naučimo
Uspešno sodelovanje vključenih v program je eden od pomembnih kriterijev pri zmanjševanju tveganih oblik vedenja. Spreminjanje lastnega vedenja pa največkrat težavno in pomeni sprejeti spremembo. "Pri večini obsojencev gre za zakoreninjena stereotipna prepričanja, ki jih je težko spreminjati v kratkem času. Če se nekega vedenja učimo več let in ga tudi utrjujemo, je potreben čas, da se naučimo novih vzorcev vedenja. Pomembno sporočilo, ki ga damo vsakemu obsojencu, vključenemu v program, je, da se nenasilne komunikacije lahko naučimo, da lahko spremenimo svoje vedenje in prenehamo izvajati nasilje. Vendar pa samo odločitev, da bo nekdo prenehal z nasiljem, še ni dovolj. Treba je pridobiti nova znanja in veščine. Kajti če nekomu odvzamemo orodje, ki je neki osebi dolga leta služilo kot način soočanja s svetom, ob tem pa te praznine ne zapolnimo z novimi vsebinami, se bo počutil izgubljenega, ranljivega in se bo zelo hitro vrnil k starim, nefunkcionalnim, vzorcem vedenja. Drugo pomembno sporočilo, ki jim ga damo, je, da ne moremo kontrolirati in spreminjati vedenja drugega. Lahko spreminjamo le svoje. Učimo jih, da so odgovorni za svoje vedenje, da imajo vedno izbiro, da je nasilje ena od izbir, ki pa na dolgi rok ni učinkovita. V situaciji tukaj in zdaj jih učimo drugačnih načinov in drugačnih izbir vedenja. Kaj bodo s temi znanji naredili, kako jih bodo uporabili, pa je seveda odvisno od njih samih," razloži Tratarjeva. Po zaključenem programu obsojenci ostajajo v obravnavi in jih še naprej spremljajo individualno ter jih po potrebi vključijo tudi v zunanje oblike pomoči (Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo Zrno, programi osebne pomoči CSD, zasebni psihoterapevti ...), da bi lahko še naprej razreševali osebne probleme in se lažje vključili v življenje po prestani kazni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
