Ponovljeno sojenje Edinu Žuniću se je včeraj zanj končalo z zelo razveseljivim epilogom. Ljubljansko okrožno sodišče ga je oprostilo očitka poskusa uboja Dauta Nezovića, ker je ocenilo, da je ravnal v silobranu.
Na prvem sojenju ga je doletela drugačna usoda. Januarja 2015 so Žunića za poskus uboja Nezovića v prekoračenem silobranu obsodili na štiri leta in tri mesece zapora, za nezakonito posedovanje orožja pa na pol leta. Sodišče mu je nato izreklo enotno kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Nezoviću, ki se je prav tako znašel zraven njega na zatožni klopi, pa je prisodilo tri leta in tri mesece zapora, ker je z nožem hudo telesno poškodoval Žunića. Ker nobeden od njiju ni bil zadovoljen s tako sodbo, sta se pritožila na višje sodišče.
Enemu uspelo, drugemu ne
Višji sodniki so leto kasneje obema vpletenima znižali kazen, ker se jim je zdela prestroga. Žuniću so znižali kazen za poskus uboja na tri leta in dva meseca, kazni zaradi nelegalnega orožja mu niso spreminjali, in mu nato izrekli enotno kazen tri leta in pol, Nezoviću pa prisodili dve leti in pol zapora. S tako odločitvijo pa se znova nista strinjala, zato sta njuna zagovornika podala zahtevo za varstvo zakonitosti na vrhovno sodišče. Pri tem odvetnik Nezovića Milan Krstić ni bil uspešen, letošnjega marca so vrhovni sodniki njegovo zahtevo zavrnili. Bolj uspešna je bila odvetnica Žunića Aleksandra Vidović, saj so zadevo v delu, ki se nanaša na poskus uboja, razveljavili in vrnili v novo sojenje. Tako so se odločili, ker so podvomili, ali je Žunić ravnal v prekoračenem silobranu.
Medsebojni krvavi obračun
Spomnimo, Žunić in Nezović sta se drug drugega lotila 12. februarja 2013 na odcepu Prežganje na območju Besnice v okolici Ljubljane. Na vprašanje, kaj je bil motiv za tak spopad, sta vpletena na prvem sojenju odgovarjala vsak s svojo različico zgodbe. Žunić je na sodišču povedal, da ga je Nezović izsiljeval. Od njega si je izposodil 16.500 evrov. Ko mu je z obrestmi vred vrnil že 23 tisočakov, jih je Nezović zahteval še 20.000. Večkrat naj bi mu bil grozil, kaj hudega se bo zgodilo, če ne bo plačal. Tako naj bi bilo tudi usodnega večera. Takrat naj bi bil Žunić Nezovića peljal na ogled avtodoma, s katerim naj bi bil dokončno poravnal svoj dolg. Toda med vožnjo ga je Nezović napadel z nožem, sam pa se je s pištolo samo branil, se je zagovarjal. Nezović pa je razlagal, da ga je med vožnjo Žunić s pištolo ustrelil v trebuh. Da bi se ubranil, je iz torbice potegnil nož in večkrat zamahnil proti Žuniću.
Sodišče prve stopnje je glede na dokaze, predvsem ugotovitve balističnega in medicinskega izvedenca, ocenilo, da je napad očitno začel Nezović. Žunića, ki je sedel za volanom svojega avtomobila, je Nezović z nožem začel rezati po licu. Žunić se je branil, zaradi česar je dobil vreznine na roki, potem pa je, v strahu za svoje življenje, zagrabil pištolo, ki jo je imel v žepu, in Nezovića ustrelil v trebuh. Žunić, ki s hudo poškodovano roko ni mogel več voziti, je izstopil iz vozila. Tam je Nezovića ustrelil še trikrat - v hrbet, stegno in podlaket.
Na prvi stopnji je sodnica Nina Drozdek Draganić v kratki razlagi sodbe dejala, da če se je v avtu Žunić upravičeno branil pred napadom (šlo mu je za življenje in je prestrašen v bistveno zmanjšano prištevnem stanju ravnal v silobranu), pa streljanje zunaj avta ni bilo več nujno (kar pomeni prekoračen silobran). Ob tem je dodala, da bi zadostovalo že, če bi zunaj avta ustrelili enkrat v zrak ali v tla.
Na ponovljenem sojenju pa je tožilstvo zanj predlagalo, naj se mu izreče milejša kazen od najnižje predpisane, ker je menilo, da je prekoračil silobran zaradi močne prestrašenosti, odvetnica pa se je zavzemala za oprostitev. Sodišče je temu predlogu sledilo. Kot je dejala sodnica, je Žunić ves čas ravnal v silobranu.
