(INTERVJU) Alen Omić: Vse nas je strah v Španiji in še prave košarke ne bo

Sredi bosanske vojne vihre rojeni Alen Omić je s svojim znanjem in 217 centimetri že pred leti prerasel slovensko košarkarsko okolje, kamor je, natančneje v Črnomelj, prišel s 15 leti. Zdaj afirmiran kot dolgoletni udeleženec najmočnejših evropskih klubskih tekmovanj se je 28-letnik to sezono ustalil pri badalonskem Joventutu. In ni je še končal. Španska liga se bo, za razliko od drugih v Evropi, 17. junija nadaljevala s turnirjem v Valencii, kamor se je uvrstilo dvanajst moštev. Omić ni navdušen. Še manj pa je kot dolgoletni slovenski reprezentant bil, ko je ostal brez mesta v šampionski ekipi z Eurobasketa 2017. O vsem tem je spregovoril za Večer, za katerega vedno reče: "Pokličite, kadarkoli me potrebujete. Brez problema." Takšnih športnikov danes ni veliko.
Alen, za vami je še posebej stroga samoizolacija v Španiji. Kako je bilo?
"Zelo težko. Zelo naporno. Od 13. marca, ko smo imeli zadnji trening, smo bili dva meseca doma. Non stop. Samo do trgovine po hrano si lahko šel."
Od lani ste po novem oče. Vam je ustrezalo biti nekaj več časa z otrokom ali vas je prav zaradi njega bilo še bolj strah?
"Seveda mi je ustrezalo biti zraven njega. Pred mesecem dni je dopolnil prvo leto. Ko sem bil doma, sem ga naučil hoditi. Zdaj pa več ne hodi, sprinta. Naslednji korak je, da spregovori 'mama' ali 'ata'. Prav zaradi njega me je tudi malce grabila panika. Sicer se pa v naslednjih dneh tako ali tako žena in sin vračata v Slovenijo."
Koliko ste kaj trenirali v tem času?
"Iskreno, najprej sem si dva tedna vzel prosto. Aprila sem začel nekaj trenirati, kakšne tri tedne, a bilo je težko. Doma nimaš naprav, ničesar. Moral sem si pomagati s plastenkama vode. Prav improvizirati sem moral, da sem opravil dober trening. Ves čas je bilo vprašanje, ali bomo igrali ali ne. Ko je prevladalo slednje, sem spet nehal trenirati, pa kasneje znova začel … Psihično zelo naporno, no."