Prijetno, domačno, dobro obiskano je bilo javno vodstvo po nedavno odprti prvi razstavi v nadomestni novi galeriji na Partizanski na Ravnah, kjer se z najnovejšim ciklom slik Lesovi predstavlja prepoznaven domači slikar Štefan Marflak. S kustosom Koroške galerije likovnih umetnosti (KGLU) Jernejem Kožarjem sta obiskovalce, med njimi denimo tudi umetnika starejše in mlajše generacije Stojana Brezočnika in Katjo Felle, popeljala skozi razstavljeno, deloma pa tudi skozi daljšo pot Marflakove ustvarjalnosti. 

Vse svojo ustvarjalno obdobje se naslanja na Sušnikovo misel "In kaj so ljudje ko lesovi", že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na samem začetku poti. "In kaj so ljudje ko lesovi in ledine in grude in prst, le da so grude in gora v njih zavedeli svoje strasti in trpkobe in smrti. Menda zaradi tega, ker jih imam v spominu preveč iz časov, ko so tolsto čuli in so poslušali vase," je celotna, tudi na razstavi zapisana misel Franca Sušnika. Tako se Štefan Marflak vedno znova vrača k temu izhodišču, k tej lepi misli, ki zadeva tudi koroškega človeka, delavca, kmeta. "Kaj smo ljudje drugega kot gozdovi, kaj smo drugega kot gozd. Naša družba ni kaj drugega kot gozd, to se mi zdi lepa prispodoba," je razčlenjeval Kožar. 

Ta ciklus del, ustvarjen lansko leto, je slikar nameraval predstaviti v prejšnji ravenski galeriji, ki pa je po poplavah ni več, zdaj čakamo na obnovo Kulturnega centra. Priložnost v tej manjši galeriji je bila prava, da ciklus sedmih slik (sestavljen je iz osmih slik, ene niso mogli izobesiti, ker je ob velikih formatih in malo prostora tega zmanjkalo), skulpturo in knjigo, ki nista del ciklusa, a vseeno dopolnjujeta razstavo. Štefan Marflak se je ves čas gibal med abstraktnim in mimetičnim upodabljanjem, začel je v Ljubljani, kjer je študiral in diplomiral pri rojaku Gustavu Gnamušu, profesorju, ki je letos umrl. Marflak, tudi dobitnik Prežihovih plaket, je večkrat je razstavljal v KGLU v Slovenj Gradcu, tako na samostojnih kot na skupinskih razstavah, tudi o teh razstavah in tematikah ter povezanih slikarjih, zlasti domačih, je včeraj na Partizanski tekla beseda.

Slike so tematsko uokvirjene, imajo lesene, rezbarsko obdelane okvirje, ki niso le okvirji, saj dajejo dodatno dimenzijo in so del umetniškega dela. Na platnih je tudi poezija, verzi izražajo življenjsko energijo, poglabljajo preizpraševanja o bivanju, smislih, ljubezni, predanosti. "Lepoto tvojih oči sem vsrkal, kot noč vsrka dan, kot podoba vsrka podobo," je zapisano na oranžni, ognjeviti podlagi na eni od slik.

Marflak ustvarja v tradicionalni tehniki olje na platnu, je tudi mojster same tehnologije, predan slikarstvu, je poudaril Kožar. Da je imel srečo, ker je imel profesorje, ki so učili vse od renesančne risbe dalje, od realizma do abstrakcije, je dodal Marflak. Start na akademiji je pomemben, je pojasnjeval, se pa v njegovih delih odraža, da je bil človek gledališča, scenografije. Razstave je vesel, tako obiska ob odprtju kot ob javnem vodstvu; zdi se mu dobro in smiselno, da se dokončani cikel predstavi in živi med ljudmi. Zdaj poleti slika v svojem ateljeju in zunaj, ko ni prevroče, je še povedal.

Marflakova je tudi skulptura na prostem na trgu pri Tušu na Ravnah, tudi o tej je nanesel pogovor med zbranimi. V načrtu je sicer bilo, da bi zaokrožili cel trg, vključno z vodnjakom, nekateri elementi so, a niso zaključeni, za drugo pa je občini zmanjkalo denarja. Bi pa bilo vse začrtano iz kovine, povezano z železarstvom in železarji, torej s tradicijo, zasnovano zgodbo v trgu gotovo smiselno zaokrožiti.