Starejši bralci se zagotovo spominjajo časov, ko so šahovske turnirje začeli organizirati v takrat neverjetno priljubljenem švicarskem formatu. Za kaj je šlo? Dolga leta smo poznali zgolj turnirje, kjer so se vsi nastopajoči pomerili medsebojno (ali izjemoma take po pokalnem sistemu na izpadanje), pare pa so določali po preprostem matematičnem sistemu starega avstrijskega matematika in šahovskega mojstra Johanna Bergerja (našega soseda iz Gradca). Tudi olimpijade, kjer je nastopilo po sto in več ekip, so igrali tako: najprej skupine v predtekmovanju, nato finale, vse po Bergerju.
Priljubljeni švicarski sistem se je med šahisti prijel šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, čeprav so ga Švicarji odkrili že sto let prej. Sistem omogoča nastop več šahistov, pravzaprav neomejenemu številu, od katerih bo vsak odigral zgolj vnaprej predpisano število partij ob nekaj vnaprej določenih pravilih. Dva nasprotnika se medsebojno lahko pomerita le enkrat, vselej igramo proti igralcem z enakim ali vsaj podobnim številom točk, poskrbljeno je tudi za pravičen razpored belih in črnih figur. Švicarja so iz zaprašenih omar prvi potegnili Američani. Kmalu je modno muho začel prevzemati ves svet in končno tudi FIDE. Sprva na olimpijadah, kjer sedaj že nekaj desetletij vse države igrajo na enem, skupnem turnirju, pozneje še na drugih uradnih turnirjih. Najnovejša moda pri FIDE je t. i. veliki švicar, od koder izberejo nekaj udeležencev vsakokratnega kandidatskega turnirja.
Te dni velikega švicarja spremljamo iz Rige, ki se je kljub zaostreni pandemični sliki vendarle odločila za organizacijo. 108 udeležencev v odprti konkurenci (med njimi je tudi Aleksandra Gorjačkina, ki v zadnjem letu vse pogosteje nastopa v odprti konkurenci) in 50 udeleženk se bori za dve mesti na moškem kandidatskem turnirju in eno med ženskami. Turnirja sta izredno močna, čeprav je nastop iz različnih vzrokov zavrnilo kar nekaj favoritov. Pogoji so namreč zelo ostri: maske med igranjem sicer niso obvezne, zato pa udeleženci ne smejo zapuščati mehurčkov (beri hotela). Jedo v svojih sobah, vsakršno druženje s komerkoli je strogo prepovedano. Če si zaželijo kaj takega, česar v hotelu ni na voljo, jim to dostavijo kurirji.
"Ne le zaradi nemogočih pogojev, tudi iz spoštovanja do Latvijcev, svojega trenerja in konec koncev do samega sebe me v Rigo ne bo," je čivknil Hikaru Nakamura, spletni šahovski zvezdnik iz ZDA. Nastop so odpovedali številni Kitajci, Indijci, tudi nekaj Rusov (ruske oblasti svojim šahistom nastopa sicer niso prepovedale, so ga pa močno odsvetovale). V Rigi ni nobenega od fantov, ki so si nastop na kandidatskem turnirju že zagotovili. Le nekoliko bolje je med dekleti (prišla je že uvrščena Aleksandra Kostenjuk, manjkajo pa številne zvezdnice).
Kljub vsemu spremljamo dva sijajna turnirja. V odprti konkurenci bodo razdelili 550.000 dolarjev, med dekleti le dobrih sto tisočakov manj. Za nami je dobra tretjina turnirja, z dvema imenoma, ki sta se že izolirali na vrhu: mladi Alireza Firouzja (Iranec ob francoski šahovski zastavi) in Kitajka Lei Tingjie, oba sta sodila v širši krog favoritov. Zadržano so začeli favoriti: Fabiano Caruana in Levon Aronjan že zaostajata in bosta morala kmalu dodati plin, če želita sodelovati v boju za najvišja mesta. V odprti konkurenci po štirih krogih med dvanajstimi vodilnimi najdemo le dva izmed prvih desetih nosilcev (!), ob Firouzji še Maxima Vachierja-Lagrava. Nekaj bolje kaže favoritinjam, čeprav tudi ne vsem: prva nosilka Marija Muzičuk je komaj na 28. mestu, s polovico osvojenimi točkami. Ker je predpisanih le enajst partij, časa za kalkuliranje preprosto ni. Čaka nas nekaj zanimivih dni, ko tudi velikih presenečenj ne bo manjkalo. Slovencev tokrat ni zraven.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
