Kaj domači in prijatelji počnejo trikrat na teden, ko svojca odpeljejo v dializni center? Kako sploh poteka dializa? Odgovore na ta vprašanja so si včeraj lahko ogledali bližnji svojci in prijatelji pacientov, ki so zaradi odpovedi ledvic vezani na redne obiske dializnega centra Nefrodial v Celju. Danes popoldne pa bo vrata centra lahko prestopil tudi širši krog zainteresiranih. "Ljudje včasih ne vedo, kaj dializa sploh je. Tudi beseda Nefrodial jim nič ne pomeni. Radi bi, da bi nas ljudje bolj poznali," odločitev za dan odprtih vrat opiše glavna medicinska sestra v celjskem centru - po Sloveniji jih je šest - Lucija Razboršek.
Njihov center redno, trikrat tedensko, obiskuje 45 pacientov. "Dializa traja najmanj štiri ure, kar pomeni, da je to njihova druga služba. Pred leti so vse paciente kar upokojili, sedaj so upokojeni za 4 ure. Imamo tudi dva takšna, ki na dializni dan v službi delata 4 ure, na nedializni dan pa polni delavnik. Imamo pacienta, ki se že 32 let sam pripelje na dializo. S kolesom. Skratka, pacienti so še vedno lahko aktivni - v službi, v dializnem društvu, združenjih, se družijo, gredo na izlete," opisuje Lucija Razboršek.
Dodaja, da imajo pacienti pravico izbrati dializni center po svoji izbiri - po Sloveniji je veliko zasebnih s koncesijo, kar pomeni, da pacient ničesar ne doplača. Vedno je prisoten zdravnik, brez njega pacientov sploh ne priklopijo na aparat, poudarja. V žargonu dializo opisujejo tudi kot "hujšanje". "A seveda, če bi to res znali, bi tudi medicinske sestre imele idealno težo," se pošali glavna sestra. Imajo pa pacienti po končani dializi res manj kilogramov, saj jim odvedejo odvečno tekočino in strupe - stvari, ki bi jih sicer prefiltrirale ledvice in izločile preko urina.
Dan odprtih vrat je, poleg dializnih bolnikov, namenjen predvsem tistim, ki so tik pred tem, da bodo potrebovali stalno pomoč dialize. "Ko pacienti zbolijo, se jim zruši svet. Prej so bili navajeni drugačnega življenja, bili so svobodni, sedaj so odvisni od dialize. Vendar, morajo se zavedati, da nima bolezen njih, ampak oni bolezen, s katero se da živeti," še sklene Lucija Razboršek.
