"Ko se rodiš s tem sindromom, si postavljen na stran, ker se te družba izogiba in odriva od sebe," svojo knjigo začenja Luka Lorger, 39-letnik iz Velenja, ki se je rodil z diagnozo Downovega sindroma. "So ljudje, ki tega ne razumejo, kako je težko, ko si postavljen v krut svet s tem sindromom. Tako otroci so dobrosrčni in ti ne želijo hudega. Drugačen svet bi imeli, če bi ga lahko ti otroci spreminjali. Svet bi bil pravičen za vse. Ti otroci verjamejo v angele in radost, morje in nebo," opisuje Luka v svoji knjigi, v kateri šele na koncu razkrije: "Jaz sem eden od teh otrok. Rad hodim v savne. Tam najdem svoj mir in navdih, da sem lahko napisal knjigo, ki vam bo pokazala, da so tudi otroci s tem sindromom del vašega sveta in niso številke, birokracija."
Luka si je celo življenje želel, da bi napisal knjigo. Ko je to povedal svoji inštruktorici Darji Fišer iz VDC Saša Velenje, ga je pri tem spodbujala. Kmalu ji je prinesel osnutek. "Ko sem brala, moram reči, da sem bila ganjena. Zdelo se mi je, da takih zapisov ni. Veliko beremo o Downovem sindromu, o značilnostih, simptomih, osebne note pa ni bilo zaslediti nikjer," opisuje. Za pomoč pri izdaji se je obrnila na direktorja Knjižnice Velenje Draga Martinška, ki je bil takoj pripravljen pomagati. "Kolikor mi je znano, vsaj v Sloveniji ni še nobene knjige napisal človek z Downovim sindromom. Prav dejansko napisal. Ravno zato v njegov zapis slovnično nismo želel posegati, da ne bi zmotili njegovega toka misli," dodaja Martinšek.
Zakaj je Luka sploh želel napisati knjigo? "Da ljudem pokažem, da lahko tudi tak otrok kot sem jaz napiše knjigo," preprosto pojasni. "Pisal sem o svojih občutkih, o tem, kako me ljudje sprejemajo in kako to včasih boli. Knjigo sem napisal za vse ostale takšne otroke, da nas bodo ljudje bolje razumeli," je opisal in dodal, da bo ob svoji 40-obletnici spisal že novo. "Zelo globoko čuti. Svet, s katerim se srečuje, ga velikokrat užalosti. Denimo, velikokrat gre na sprehod s kužkom (živali ima izjemno rad). Ko skuša pobrati kakce za njim, si mora, ker ima le eno roko, z usti pomagati, da lahko odpre vrečko. Posmehljivke, žaljivke, ki jih ob tem sliši, bolijo. Zdi se mi, da od tu njegova potreba, da vse to da na papir," doda Darja Fišer.
Zlati plavalec, srčen romantik
Luka Lorger je dolga leta treniral plavanje in postal tudi državni prvak. Zaradi težav z ramo je kasneje presedlal na drug šport - sedaj trenira hitro hojo. V najstiških letih, v času nesrečne ljubezni, je v sebi odkril tudi pesniško žilico in obenem okolici pokazal, da je izjemno čuteča in romantična oseba.
Njena ideja je bila, da bi svoj delček v knjigi dodala tudi Lukova mama Mojca Lorger. "Ko sem še živela v Ljubljani, sem na avtobusu dostikrat videla mongoloide, ki so obiskovali zavod Janeza Levca. Takrat sem pogosto doživela, da so se ljudje odmikali od njih, čeprav so bili prijazni, morda le malo bolj okorni pri vstopanju in izstopanju iz avtobusa. Ko so mi povedali, da je moj prvorojenec mongoloid, me je najprej prešinilo – tudi moj otrok bo takšen, zasmehovan in izločen iz družbe," v knjigi opisuje mama. Velenje je Luka sicer večinoma lepo sprejelo. "Če grem kdaj sam v savno, me vsi vprašajo, kje je Luka. Če gre Luka sam v savno, ga nikoli ne vprašajo, kje sem jaz," doda oče Mirko Lorger.
Kot še opisuje mama, se je še dolgo spraševala, zakaj. Z odraščanjem se je vse spremenilo. "Moj sin zmore in zna marsikaj. In jaz se ne sprašujem več, zakaj. Sprejela sem, da ima en kromosom več kot jaz in da to ni pomanjkljivost, dostikrat je to lahko prednost. On je tisti, ki je upočasnil moj tempo življenja in mi pokazal, da je lahko sreča v malih dosežkih," je zapisala. "Ko srečaš drugačnega človeka, človeka s posebnimi potrebami, in mu prisluhneš, največkrat ugotoviš, da so boljši kot mi. Ko sem pred 34 leti začenjala to pot, sem se učila od staršev. En oče mi je nekoč rekel: 'Ko mi pridemo na ono stran, mi imamo približno polovico kozarca polnega, oni imajo tako polnega, da teče čez. Toliko naredijo iz svojega življenja.' To me je opredelilo, da sem tudi sama boljši človek in sem neskončno hvaležna za vsako izkušnjo, vsak trenutek. Z vsakim trenutkom sem boljša, ker sem z njimi, ker se učim od njih," je zaključila Darja Fišer.
