Družina Janeza Jelšnika je domovala v eni od treh hiš v Trbižu, ki so jih plazovi zradirali s pobočja. Na domačiji, kjer so redili ovce, so ostali le poškodovani hlev, traktor in nekaj muck. "Stojimo na njej, pod to zemljo, s plazom je zasuta. Takšna je bila," pojasni in pokaže fotografijo na telefonu. "K sreči se je plaz sprožil malce kasneje. Najprej je bila vse okoli visoka voda, da sami nismo mogli ven. Odpeljali so nas s helikopterjem. Ko smo šli, je hiša še stala. Ko smo se po dveh dneh (prej se nismo mogli prebiti do doma) vrnili, hiše ni bilo nikjer več. Nekaj ovac, ki so se razbežale, je preživelo, krava je ostala v hlevu. Zasuta."

Ravno takšni primeri, ko od hiš ni ostalo dobesedno nič, so cenilcem povzročili največ težav, je pojasnil vodja Službe vlade za obnovo po poplavah in plazovih Boštjan Šefic, ki se je z ekipo danes ustavil v Savinjski dolini in poskušal pojasniti čim več dilem, ki se porajajo ljudem. "Cenitve so bile zelo zahtevne zaradi dveh ključnih elementov. Prvi je ta, da se ceni na stanje 31. 7. 2023, torej stanje, ki je bilo leto nazaj. To je za cenilce poseben izziv, saj ne delajo na takšen način, zato je bilo potrebnih kar nekaj priprav, delovnih pogovorov, da smo izkristalizirali nekatera vprašanja, ki so se pojavila. Drugo: zlasti v primerih, kot je ta, je moral cenilec oceniti vrednost nepremičnine, ki je ni več. Je pod nasutjem 13 metrov globoko. Na podlagi fotodokumentacije, javno dostopnih podatkov, različnih gradiv, kot so gradbena dovoljenja, načrti, vsega, kar so imeli lastniki, in seveda vsega, kar je dostopnega, so morali rekonstruirati neko zgradbo, ki je ni. To ni enostavno. Treba je razumeti tudi cenilce, ki se pod to podpišejo in so materialno in kazensko odgovorni za cenitve. Zato je zlasti v teh prvih svežnjih bila previdnost velika in je trajala dlje, kot so oni in mi, vsi pričakovali."

Varovalke, da ne bo novih socialnih primerov

Poudaril je, da so cenilci pri tem imeli res enake vatle. So pa ob tem ocenili še zunanjo ureditev, ostale objekte, nadstreške. Od cenitve so odbili amortizacijo, dodali pa so selitvene stroške, dodatek za prisilno preselitev, tudi stroške za lastnika v višini dvanajst mesečnih povprečnih bruto plač v regiji, ker bodo lastniki sedaj veliko časa porabili za urejanje nove dokumentacije za novo gradnjo in navsezadnje tudi za sestanke z vladno službo. Kot kaže, bo pretežni del ljudi s seznama, na katerem je trenutno od prvotnih 343 le še 258 (nekaj pa jih bodo na seznam še dodali z drugih območij, ki so jih naknadno registrirali kot nevarne), gradilo v lastni režiji. "Cenitev je trenutek, ko se ljudje dokončno odločijo, ali bodo šli v lastno gradnjo ali želijo nadomestitveni objekt ali kakšen hibrid vsega tega," je pojasnil Šefic.

Izdelanih imajo 130 cenitvenih poročil, 60 jih pričakujejo v kratkem, za ostale primere - med njimi je s 116 objekti daleč največje območje Letuša - še ni potekel rok javne razgrnitve, v katerem je pred izdajo sklepov o selitvi še možno podati pripombe. Sklepi o selitvi so obenem osnova za cenitev. Med tistimi, ki cenitve že imajo, le dva razmišljata o tem, da bi jima država zgradila nadomestitveni objekt na drugi lokaciji. Teh niti še ni, ker jih, tako Šefic, ne bodo delali na zalogo, saj vse to dodatno stane. "Računam, da bo na koncu teh objektov zelo malo,“ je dodal državni sekretar Jure Leben. Načrti za dvanajst tipskih hiš, ki so jih že izbrali, bodo tako na voljo tudi tistim, ki bodo gradili v lastni režiji, saj je škoda, da bi denar za načrte šel v nič. DSU, ki je vključena v pomoč, bo naredila še seznam primernih gradbenikov, "ker ne želimo, da jim neki izvajalec zaračuna preveč in ljudje z denarjem ne bi uspeli hiše zgraditi do konca," je poudaril.

Primernih zemljišč je izredno malo

Nekaj "brezdomcev" (spomladi je bilo razseljenih družin še 133) si je nove parcele že našlo, za druge bodo zemljišče poskušale najti občine, ki pa so veliko časa tudi imele zvezane roke. Dokler ni bilo strokovnih podlag, kje je varno graditi, niso mogle ukrepati. "S kolegom Gajškom sva v zadnjem mesecu oddelala 23 občin, to je glavnina občin, kjer je treba zagotoviti parcele za nadomestitvene objekte. Od teh občin je v dveh občinah govora o večjih naseljih; v Šoštanju bodo že letos jeseni začeli urejati komunalno infrastrukturo, v Braslovčah spomladi," je pojasnil Leben. Iskanje primernih parcel v dolini ob Savinji še zdaleč ni enostavno. Ne le zaradi poplavne ogroženosti; velike težave povzroča plazovit teren. "Celotno območje Savinjske ima, kar se tiče geologije, zelo neugodne razmere, kar je posledica smrekovškega vulkanizma. Če imamo neko neugodno plastovitost obrnjeno po pobočju proti dolini, je možnost formiranja nekih večjih plazov. In v resnici, če se pogleda morfologijo terena, je takih velikih plazov na tem območju veliko. Tudi recimo oblike kakšne lepe kmetije malo višje gor na pobočjih, kjer se vse lepo tako skledasto oblikuje, so posledica nekih starejših pobočnih premikov," je opisal geolog Jaka Rupnik. "V primeru, da imamo neke ekstremne padavinske dogodke, se take stvari lahko aktivirajo. V resnici je težava dobiti parcelo, za katero bi lahko 100-odstotno rekel, da so vse stvari sigurne. V dolini je glede plazov bolj varno, ampak tega prostora spet ni tako veliko. Pa še težavo imamo s tem, da so ravnine pa poplavno ogrožene."

Več kot dva hektarja velik plaz, ki je vzel dom družini Jelšnik, je v dolino premaknil med 300 in 400 kubičnimi metri materiala. Ker se je "naslonil" na sosednje pobočje, je stabiliziran. Obstaja pa velika nevarnost, da se v primeru novih večjih hudourniških poplav ponovno aktivira. Življenje na Trbiškem hribu ni več varno in nikoli več ne bo. "Morda bo uporabno vsaj še za kakšne pašnike," po tihem upa Janez Jelšnik.