"Ej, koliko časa bo pa trajalo tole? Pet minut? Prižgejo, dajo v vodo in to je to, kajne," svojo boljšo polovico pobara fant, medtem ko v petek zvečer – kot številni drugi – hodita do malo bolj oddaljene in z avtom nedostopne obale Družmirskega jezera. "Ne, ne, to bo gotovo trajalo vsaj eno uro," mu odvrne domačinka. Ob prihodu na sceno tudi meni postane jasno, zakaj polaganje svečk na vodno gladino jezera tako dolgo traja. Na "štantu" je bila množica ročno narejenih svečk, zalitih v polovici jajčne lupinice, pod štantom pa je v kartonastih škatlah čakalo še nekaj manj kot 8.500 svečk. Izjemno veliko jih je izdelal dolgoletni član Turistično olepševalnega društva Šoštanj Stane Krašovec. "Dva meseca sem jih delal. Jajčne lupine sem dobil v slaščičarni Šoštanj. Predstavljajo luč svetlobe za Šoštanj," je poudaril.
V vsaki polovički jajčka je ob stenu še vžigalica. Zakaj? "Boste videli. Ko se začne, je treba precej hitro prižigati svečke in zaradi vžigalice hitreje zagorijo," pojasni Krašovec, ki je ves večer bdel na svečkami in jih, če je kakšna otroku pri nošenju do obale jezera padla na tla, skrbno pobral. "Kot vidite, imamo tudi poseben pripomoček, da lahko več svečk naenkrat spustiš v vodo," opiše na prvi pogled čudna, narobe obrnjena stojala, ki si jih je domislil Roman Kramer. "Samo malo potopiš v vodo in svečke splavajo," nato opiše eden v množici domačinov, ko želi tudi sam spustiti svečke v vodo.
Potopljena zaradi luči
Kaj vse natančno predstavlja prižig lučk spomina in kdo je s tem začel? Teorij je skoraj toliko kot je obiskovalcev. "To sta začela zakonca Heindl v spomin na potopljeno vas Družmirje. Ona sta tudi preizkusila, kje je najbolje svečke podati na pot po jezeru, da ne bodo čemele kar ob obali," pojasni eden izmed njih. Drugi trdi, da je to tradicija, ki jo je turistično društvo "prekopiralo" iz Bleda. Tretji se o tem niti ne sprašuje. "Spustiš svečko in si ob tem nekaj zaželiš," opiše. Resnica je mešanica vsega – s tradicijo je začelo društvo, ko pa je z njo za nekaj let prekinilo, sta jo obudila zakonca Heindl. Ko sta se slednja preselila v drugo občini, z njo nadaljuje društvo, pojasni predsednik društva Peter Radoja. Prvi in osnovni pomen prižiga lučk je bil spomin na vas Družmirje (nekoč Tresimirje), ki so jo potopili zato, da ima Slovenija luč. Pod njo so namreč kopali premog. Sedaj vas leži nekje 96 metrov pod gladino jezera in morda kakšna od lupinic simbolično pride do njih, doda.
"Vem, kaj čaka nas poslej. Nova luč modernejših časov, svetla, plavajoča na gladini Tresimirskega nam ogledala. A vedi, kdor prebiva tu, Tresimirje in Družmirje vedno bode črna luč!," je zarohnel knez Tresimir, ki tradicionalno "obišče" Šoštanjski prižig svečk na njegovi zemlji, nekoč znani kot vasica Tresimirje. Bo, če investitorju plavajoče sončne elektrarne uspe prihodnje leto, kljub velikemu negodovanju lokalne skupnosti, že zgraditi objekt, tradicionalno spuščanje svečk po jezeru sploh še dovoljeno? "Zagotovo! Tudi če bi bila, ko bi bila, ne bi tega običaja prekinili. Običaj ostane!," je poudarila podžupanja Šoštanja Urša Kurnik. "Sončne elektrarne ne bo," so odločno oddali še nekateri drugi, tisti, ki niso imeli polnih rok z usmerjanjem otrok, ki so željno polagali svečke v vodo. "Ne vem no. Če bo, bomo očitno gasilci pri elektrarni čakali na svečke in jih pihali v drugo smer," pa se nasmeje gasilec, ki je skupaj s kolegi varoval prireditev.
