Novo leto v nas zmeraj zaneti noro iskro navdušenja. Želimo začeti znova, znova poskusiti, se truditi bolj, biti boljši. Ker, pravzaprav, sploh ne vemo, kdaj se je zgodilo, da poznamo vse prodajalce v mestu po imenu. In vedno pogosteje nam je nerodno, ker vsaj enkrat mesečno iz omare potegnemo dva identična kosa oblačil, saj se je čez prvega nabralo že toliko drugih, da je spomin nanj povsem zbledel. Enako je s šamponi, regeneratorji, dezodoranti, mehčalci za perilo. In o tem, da tako ne gre več, smo sicer resno razmišljali že prejšnja leta, se skušali zavezati minimalizmu in vsak prosti trenutek namenili gledanju youtube posnetkov Marie Kondo, kako od prvega do zadnjega kotička iz življenja odstraniti navlako, kar je vredno obdržati, pa zložiti na centimeter krat centimeter veliko kocko.
In prvih nekaj dni, pardon, cel teden nam je tudi uspelo! Preudarno smo ravnali z denarjem in prezirali razkošje. Ob malici proučevali kataloge s popusti in bili na tekočem od tega, kje imajo najcenejše prirezovalnike trave, do tega, kje lahko po posebni ponudbi kupimo kilogram arašidov. Nekega turobnega dne pa smo skočili po nogavice, a nam je ob prijetno znanem vzdušju v trgovini tako radostno zaigralo srce, da nam je zmešalo glavo, in od tedaj se domov spet vračamo s polnimi vrečkami vsega, kar pač nujno potrebujemo za srečo!
Čeprav še kako dobro vemo, da hormon veselja najbolj obožuje sprehode. A se s telesno aktivnostjo že leta ne moremo pohvaliti, če brskanje po trgovinah ne šteje. Saj veste, zaplete se že pri banalnostih, ki pa nas ohromijo za kar celo leto. Aerobiko odklanjamo, ker so koreografije tako zapletene, da nam je ob zadnjem poskusu izskočilo koleno. Skupinski športi nas zaradi intenzivnega dotikanja s telesi drugih odbijajo, še preden izgovorimo pilates, pa zaspimo. Ob misli na plavanje in mrzlo vodo nas zmrazi, fitnes je dolgočasen, teka ne prenesemo in še dež nas vedno zmoči. Peš po stopnicah? Takoj se oglasi stara kolenska poškodba. Da bi začeli jesti LCHF, pa kar odlašamo s ponedeljka na ponedeljek.
A kljub temu smo v minulih 365 dneh, namenoma ali zgolj po naključju, strpali tudi kaj lepega in dobrega. Le da moramo za te "nepomembne malenkosti" ob letni inventuri globlje brskati po oddaljenih predalčkih v spominu, čeprav nepozabnih trenutkov, ko smo se odklopili od tekočega traka rutine, sploh ni tako malo. Kot tudi ne komplimentov in prijaznih besed, ki so nam polepšali dan. Ali šal, ki smo se jim od srca nasmejali. Načrtov, ki smo jih uspešno uresniči, ciljev, ki smo jih dosegli, prijetnih presenečenj, ki jih niti v sanjah nismo pričakovali.
Ker v enem letu se res zgodi veliko in dvanajst mesecev ima na nas večji vpliv, kot si mislimo. Vsi smo namreč nekaj prestali, kar nas je spremenilo, pa če je bilo zapisano v načrtih ali se je zgodilo spontano. Življenje nam je dalo nekaj lekcij, zaradi katerih smo modrejši, močnejši. Morda nam je kdo zlomil srce ali pa smo ga mi zlomili drugim. In vseh ciljev nam res ni uspelo doseči, ker smo se bali ali tvegali in bili neuspešni, a spet je priložnost, da poskusimo ponovno, in s seboj nikar ne nosimo, kar nima namena. Če čutimo, da je nekaj prav in dobro, pa tvegajmo, nič ni narobe, če se bojimo.
Svet je nepravičen, bi rekli ljudje, ki jih prizadenejo neenaka prerazporeditev bogastva, izkoriščanje ljudi, krivične sodbe, brezdomstvo, mučenje živali. Čisto prav imajo. A pozabite nesrečna naključja in nesmiselne zamere. Oprostite sebi in drugim spodrsljaje, še bolj neprehojene korake, ki se (še) niso zgodili. Vsem, ki so odšli, pa zaželite vse dobro. Naj se imajo fino, kjer koli že so. Sprejmite neizpolnjena pričakovanja in nadaljujte - pred vami je novih 365 priložnosti in razlogov za veselje, spomine in srečo.
