Čeprav gre za temo, o kateri večina lastnikov psov nerada govori, ni nič nenavadnega, da se pes vmeša v intimne trenutke svojih lastnikov. Nekateri začnejo lajati, tuliti, se poskušajo zriniti med partnerja ali celo braniti enega od njiju. Medtem ko se v mlajših letih to še zdi zabavno – "glej, ljubosumen je!" –, se kasneje lahko razvije v resno težavo, ki vpliva tako na partnerski odnos kot na vedenje psa.
Po besedah vedenjske biologinje in trenerke psov Marie Nitzschner, ki je o tej temi spregovorila za Petbook.de, takšno vedenje jasno kaže na neravnovesje v odnosu med človekom in živaljo: "Če pes med spolnim odnosom posreduje ali moti, nekaj v socialnem sistemu družine ni jasno postavljeno." Pes se lahko počuti zaščitniško do enega od partnerjev, ga dojema kot svojega "lastnika" ali pa je preprosto zmeden zaradi dogajanja, ki ga ne razume. Zvoki, premiki in vonji, povezani z intimnostjo, so mu lahko tuji in sprožijo stresno reakcijo.
Druga možna razlaga je želja po bližini. Psi so izjemno socialna bitja, ki želijo sodelovati v vsem, kar počne njihova "družina". Ko vidijo, da se lastnika zabavata in kažeta naklonjenost, želijo biti del tega dogajanja – pogosto zato, ker si želijo pozornosti ali se bojijo izključitve. Takrat se lahko pojavijo cviljenje, lajanje ali vznemirjeno tekanje po sobi.
Trenerka Katharina Marioth opozarja, da lahko prisotnost psa med intimnimi trenutki dolgoročno negativno vpliva na odnos med človekom in živaljo. "Psi zelo natančno zaznavajo razpoloženje in energijo svojih lastnikov. Če so vedno zraven, lahko pride do zmede glede njihove vloge v skupini – nekateri začnejo misliti, da morajo varovati ali nadzorovati partnerja," pojasnjuje. Takšna "nejasna hierarhija" lahko vodi v pretirano zaščitništvo, ljubosumje in celo agresivno vedenje.
Kaj lahko naredijo lastniki?
Strokovnjaki svetujejo, da se s postavljanjem meja začne že v zgodnjem obdobju. Mladiča je treba navaditi, da ne sme vedno slediti lastnikom v vsak prostor – še posebej ne v spalnico. Če pes ob izkazovanju nežnosti renči, skače ali se poskuša vmešati, ga je treba mirno, vendar dosledno poslati iz sobe. Pomembno je, da lastniki ostanejo potrpežljivi, saj spreminjanje takšnega vedenja lahko traja več tednov ali mesecev.
Dobro pomagajo rituali – na primer odeja ali ležišče pred vrati spalnice, kamor pes ve, da mora oditi, ko se vrata zaprejo. S tem dobi občutek varnosti in rutine, hkrati pa se nauči, da so določeni trenutki namenjeni le njegovim lastnikom.
Če pa pes ob tem kaže znake tesnobe – nemirno hodi po stanovanju, joka, praska po vratih ali težko ostane sam –, strokovnjaki priporočajo posvet s pasjim trenerjem ali vedenjskim strokovnjakom. Ti lahko pomagajo razumeti vzroke vedenja in s pravilnim pristopom zmanjšati stres pri psu.
Strokovnjaki poudarjajo, da psi ne razumejo, kaj se med spolnostjo dogaja – zaznavajo le telesne signale, zvoke in vonje. Ljudje pa njihovim reakcijam pogosto pripisujejo človeške občutke, kot so sram ali ljubosumje, kar je napačna interpretacija. Pes ni "užaljen" ali "zmeden zaradi morale", temveč preprosto ne zna umestiti situacije, ki zanj nima pomena.
Zato velja preprosto pravilo: če želite ohraniti zdrav odnos in mir v hiši, psa med intimnimi trenutki pospravite iz sobe. Tako si zagotovite zasebnost, partnerstvo brez motenj, psu pa omogočite, da se umiri in razume, da tudi on potrebuje svoj prostor. V končni fazi gre za obojestranski izraz spoštovanja – do partnerja in do hišnega ljubljenčka.
