Andrej Velkavrh, meteorolog
Če smo imeli januarja vsaj malo zime, pa je bil februar nekaj drugega. Če bi učlovečili letne čase, bi dejali, da postaja zima res starka zima, starka v klasičnem pomenu besede, letni čas brez prave moči, pomlad pa vse močnejša in jo najeda včasih že januarja, če ne prej, pa februarja.
Dovolj je bilo, da se je temperatura v tem mesecu do sedaj le dva- ali trikrat ponoči spustila pod ničlo, ponekod še to ne, pa je narava planila in je ni več mogoče zadržati. Kako hitro so se pobočja pobelila, seveda ne s snegom, ampak z zvončki, telohi so tako ali tako bolj zimsko cvetje. In čeprav vem, da je še čas zime in da ni dobro, da se dogaja, kar se, me to rano cvetje vedno razveseli in vsak poznejši zamah zime, kot se je to zgodilo tudi danes, mi je potem odveč. Zvončki, žafrani, jetrnik prebudijo željo po toploti, po ponovnem rojevanju in svetlobi, sploh letos, ko smo bili za sonce kar precej prikrajšani.
Kaj nam bo ta prepozni sneg, pa čeprav, če smo odkriti, ne bo naredil prav nič slabega, kvečjemu bo koristil. Nekoč so rekli, da je pozni sneg kajžarski gnoj – za kaj takega je zdajle vendarle še prezgodaj, tisto je verjetno veljalo bolj za marec ali celo za april. Za kaj gre, pravzaprav? Spomladi se tla hitro sušijo in vsaka mokrota je za hitro prebujajoče se in rastoče rastline ugodna, torej je pozni sneg, če ga le ni preveč, kot gnojilo, lepo počasi namoči tla in skoraj nič ne odteče. Temu bi lahko rekli res učinkovito namakanje ali zalivanje. Danes kajžarjev ni več, čeprav so najbrž tudi enako revni med nami, a v drugačnem položaju, ne obdelujejo zemlje in jim niti narava ne more vsaj malo pomagati.
In kaj bo z zvončki in trobenticami pod snegom? Ja kaj je bilo pa z njimi, ko je bilo v sredo zjutraj pod ničlo? Pod snegom jih ne "zebe" toliko. Kakor so nežne te cvetlice, pa so glede mraza bolj podobne trpežni koprivi. Saj res – zakaj je slovenski izrek kopriva ne pozebe, ne pa zvonček ne pozebe?! Slednje bi se slišalo dosti lepše, če mene vprašate. Saj vem, da me ne, a kljub temu. Sneg jih bo malo potlačil, ko bo skopnel, si nekateri za letos ne bodo več opomogli, drugi bodo skušali preživeti še nekaj dni napol polomljeni ali pomečkani. Bo pa drugo leto boljše. Kar malo žal mi jih je, kadar se to zgodi. A tisti, ki je prvi, vedno nekoliko tvega. In pri tveganju vemo, kako je – lahko pridobiš več, kot če bi se tveganju izognil, lahko pa jih dobiš po glavi. Ali po cvetu, saj je vseeno.
